Otročki

Srečni otroci žive med resničnostjo in fantazijo in po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo. Njihov korak je majhen, a čvrst. Mika skrivnost jih in dalja. A kadar je treba, iztegnejo prst na golega kralja. Čez dan se zemlja vrti okrog njih kakor krog sonca in srečo mednje deli kakšna prijazna pikapolonca. Zvečer so trudni in brez besed padajo staršem v naročje in gledajo božji svet kot modreci – po otročje. (Tone Pavček)

Otročki..to naše malo bogastvo. Tako prisrčni, iskreni, nagajivi, vedno nas spravijo v smeh in igra z njimi nas popelje v brezskrbne trenutke sreče. Ne, svojih še nimam. Si pa želim ustvariti družino, ko bom pod streho spravila študij, se zaposlila in poročila. Do takrat pa se bom raje podila za najmlajšimi sorodniki, cartala otročke prijateljic in v objektiv fotoaparata lovila otroško spontanost.

In kot pravi tale misel:
 Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.''

Ustvarjanje I

Kdor me ''bere'' od začetka, ve da rada ustvarjam (s fotoaparatom, kuhalnico ali škarjami sem zapisala). O kuhinjskem ustvarjanju sem že pisala, sedaj pa naj predstavim svoj fotoaparat..nežno roza Olympus. Zelo mi je zvest, z mano gre vsepovsod in marsikaj sva že prestala. A žal je že star in njegove baterije so utrujene. Pa saj imajo že mobiteli več ''pikslov'' kot moj fotoaparat. Šteti so mu zadnji dnevi (meseci), saj moram nabaviti boljši fotoaparat, da bodo tudi fotografije kvalitetnejše. Posnetke, ki sva jih z rozekom že ustvarila in jih ustvarjava lahko spremljaš skozi moj blog, čas pa je da pokažem še ostale malenkosti.

 - Poletna past za ose in ostali mrčes

(prazna steklenica penine, narobe obrnjena, z zamaškom in

zvrtano luknjo na vrhu (podnu)..s sladko vsebino se ji poleti mrčes ne more upreti)

 - Plakata ob rojstnem dnevu in rojstvu

  - Krašenje cvetličnih lončkov s servetno tehniko

 - Novoletne voščilnice izpred nekaj let

 - Velikonočnio pogrinjek

(zajčki iz kartona z luknjico za prtiček in

brčicami iz drobnjaka, ter mali sadnji kolački)

Prijateljstvo

Strica gugla sem povprašala po prijateljstvu. Iskala sem verz, ki bi kar najbolje opisal to zvezo med dvema osebama. Seveda sem jih našla ogromno, najbolj pa me je pritegnnila nekakšna ''seminarska naloga''  neke osnovnošolke. Vprašala se je, če lahko imamo več kot enega najboljšega prijatelja in ugotovila, da zato ni recepta, kot primer najboljšega prijateljstva pa je izpostavila Telebajske. Mislim, da tudi nasplošno za prijateljstvo ni nikakršnega recepta. Ljudje smo unikatna bitja, tako smo si različni, da vsak s svojim karakterjem tvorimo različne prijateljske vezi.

                                                                                                        

Prijatelji nas obkrožajo že od malih nog. Prvi so nam prinešeni na pladnju, saj so ponavadi otroci prijateljev naših staršev. Nato smo prijatelji z  vrstniki v vrtcu, mali šoli, osnovni šoli... saj je šola nekako edini kraj kamor zahajamo brez staršev. Pravzaprav so to ljudje s katerimi se družimo, pravega pomena prijateljstva pa kot otroci tako ne poznamo. V času pobertete pa začnemo spoznavati nove ljudi in tudi samega sebe. Počasi si oblikujemo osebnost, vemo kaj radi počnemo, kaj hočemo in kaj od prijateljev pričakujemo.

                                                                                                     

Če pobrskam po svojem ''prijateljskem arhivu'' imam na otroška prijateljstva lepe spomine. Skozi osnovno šolo sem imela tri prijateljice, bile smo kot štiri peresna deteljica, vendar smo z začetkom srednje šole počasi začele izgubljati stike. To so osebe, ki so v mojem življenju pustile velik pečat, saj smo skupaj preživele veliko lepega. Kdaj pa kdaj skupaj spijemo še kakšno kavico, obudimo kakšen spomin, poklepetamo o trenutnih temah, vendar to niso več osebe, ki me dopolnjujejo. V naša življenja prihaja (in odhaja) veliko ljudi. Sama jim pravim kolegi. Z njimi lahko klepetam, žuram in se zabavam. V trenutnem obdobju življenja so zame pomembni in zanje lahko rečem, da me nekako dopolnjujejo.

                                                                                                            

Ali lahko torej imamo več kot enega najboljšega prijatelja? Imam eno prijateljico, torej moj odgovor je ne. Spoznali sva se v srednji šoli, torej prijateljujeva 7 let. V teh letih je edina izmed prijateljev, ki me nikoli ni pustila na cedilu. Zato je ona moja prijateljica. Je oseba, ki ji lahko zaupam. Z mano se pogovarja, me posluša, ve kaj reči v tolažbo, ve kaj reči v spodbudo, pove kaj jo moti in pove, če mi ''nova barva las'' ne pristoji. Z mano se joče, jezi, smeji in  nori. Ona je definicija prijateljice, ki je stric gugl ni našel. Midve sva definicija prijateljstva.

                                                              (vir: google images)