Rekla sva ''da'' (1. del)

Dan je bil sanjski, mesec poln zabave in leto neprecenljivo.

Še vedno ne morem verjeti, da je vse to za mano in da je ta pravljica moja.

Leto polno priprav in načrtov, polno ustvarjalnosti in ljubezni.

Mesec avgust, ki je vedno bil moj mesec, pa je v trinajstici zmagal z 100% prednostjo. Zabava se je pričela z mojo napovedjo, a ljudje, ki naju obkrožajo so jo kar peljali, peljali in peljali.. Danes lahko rečem, da sem se vrnila v realnost. Dopust se je končal in za mano je še zadnja ''poročna zabava''…
sladkanje, penina in čvek s sodelavkami.

Zanimalo jih je vse!

In mogoče je prav to razlog, da sem se danes le lotila pisanja bloga, da sem se lotila razmišljanja o poročnem dnevu…ne le o občutku sreče in zadovoljstva, o besedah, ki so bile izrečene, pesmih, ki so bile izpete…temveč o tem, kako drugim opisati poročni dan, da bodo čarobnost občutili skozi povedano.

Želela sva, da najinim svatom poroka ostane v posebnem spominu. Pa ne s "praholovcem" na polički dnevne sobe, ampak z dogodkom, ki ostane v srcu. Odločila sva se za tradicionalno slovensko poroko in jo začinila s svojimi drobtinicami.

Petek je potekal v naglici. Zadnji detajli, krašenje, dokončni telefonski dogovori, tudi živčki so v petek doživeli vrhunec. Najbližji so nama skozi ves dan bili v pomoč, na voljo za vsa navodila in izvrševanje le teh. Priznam. Sama sem, bolj kot delala, želela delati…prestopala sem ter tja, iskala stvari, ki jih je še potrebno postoriti… 

Večer se je naredil, kot bi mignil - kar je narejeno, je narejeno. In s ponosom povem, da je bilo vse narejeno…vse je teklo po načrtih. Hiša je bila okrašena, pripravljena na sprejem svatov in ženina. Zunaj smo obložili mizo, sosedje so nama voščili ob velikem dnevu, napetost celega dne se je sprostila skozi solze sreče in lahko smo nazdravili dnevu, ki je za nami. Še vedno sem hitela. Dragemu sem morala še pripraviti obleko, srajco, toaleto…večer pred poroko je odhajal domov. Nisva se še odločila kakšno kravato bo nosil…črno ali belo. Ko naenkrat slišim glas harmonike…

Podoknica. Podoknica sestričev. Kako lepo presenečenje! In pesem spisana posebej zame. Ko sem se z njimi le bila primorana vsesti, sem se počasi umirila. Pogledala sem okrog sebe, ugotovila da je vse pripravljeno na poročni dan in se sama pri sebi zahvalila, da imam takšne prijatelje, družino in dragega, kateremu bom čez nekaj ur postala žena. 

Z darilcem sem se zahvalila prijateljici in ji zaželela miren spanec, saj je tudi njo, kot pričo, čakal pomemben dan. Z dragim sva se poslovila in si zaželela sladke sanje, tik pred spanjem pa sem v zahvalo še mamici in atiju podarila svojo zadnjo ledig pozornost.

Se nadaljuje…