''…prava pravljica pa se šele začenja!'' sem zapisala lansko poletje, ko sem si po pravljični poroki,
bolj želela, kot pa verjela, da se pravljica nadaljuje. Minilo je skoraj eno
leto, minilo je devet čudovitih in napetih mesecev pričakovanja in minil je že
mesec dni družinskega življenja.
Vse se je začelo ''medeno'' in že je bil tu plusek…tako hitro, načrtovano, a nepričakovano. V
prvih tednih slabosti sem se spraševala kaj lepega vidijo ženske v nosečnosti,
a slabost je minila, nadomestili pa so jo neprecenljivi metuljčki v trebuhu,
nežni premiki in brce. Postajala sem mama…nekje v nezavednem delu se je prebudil
materinski čut. Otročka nisem poznala, a vseeno sem se nanj tako hitro
navezala.
Tedni so tekli…če me
vprašate danes – prehitro, takrat pa so se vlekli (predvsem zadnji) in potem se
je naše dete odločilo, da počaka še par dni po roku, saj se v varnem maminem
trebuščku čisto dobro počuti. Pet dni por roku pa se zdravnica le odloči, da ne
bomo več čakali.
