Ustvarjanje XI

 

3/12

Pravica pravic je pravica živeti,

biti otrok, za srečo rojen,

tata in mamo ob sebi imeti

in jima padati veselo v objem.

 Lepa pravica je teči po trati

in ne biti kot trava teptan,

učiti se brati in biti med brati

enakovreden in spoštovan. 

 Rasti kot rastejo jelke in bori,

poslušati pesmi, ne pokov granat,

in potem enkrat ob majniški zori

reči nekomu: Imam te rad! 

 In še: biti duša v svetu brez duše,

majhna svetloba sredi velike teme,

ali vsaj kaplja v obdobju suše, 
 ne biti nihče, a otrok, ki je vse.

 (Tone Pavček)

 ♥

Postala sem mama (2. del)

Na predviden dan poroda sem se poslovila od svoje zdravnice in pred mano so bili vsakodnevni pregledi v porodnišnici… pet dni por roku pa se takrat dežurna zdravnica le odloči, da ne bomo več čakali. Sprejeli so me, namestili v bolniško sobo in za naslednji dan predvideli sprožitev poroda.

Nekaj dni sem že čutila rahle ''menstrualne'' bolečine in tudi tisti dan me je nekaj ''špikalo''. Dolgočasila sem se v sobi, reševala križanke in pogledovala na uro ter štela presledke med bolečinami, v upanju, da so to popadki. Ob štirih popoldan sem končno dočakala uro obiskov in si privoščila kavico s svojim dragim. Omenim mu, da se nekaj dogaja, a pogovor ter obisk oba zaključiva z mislijo, da se ''dogaja'' že par dni in ne bo nič.

Gledanje na uro pa je med mojim dolgočasenjem postajalo vedno pogostejše in ob desetih zvečer le potožim pri sestri, da mislim, da imam popadke na 5 minut. Priklopi me na ctg, ki pa kljub mojim bolečinam, ne pokaže ničesar. Sprehajala sem se gor in dol po hodniku, predihavala popadke, dragega obvestila o novostih, a mu vseeno svetovala naj kar zaspi. S sestro ponoviva ctg in vedno težje sem mirno ležala in dihala…nakar se mi odlušči čep in čez nekaj trenutkov še odteče voda (22.45). ''Uuu..a tako to izgleda'' sem si mislila in bila vesela, da so me zjutraj obdržali in se mi vse to ne dogaja doma. Ponosno sem predihavala popadke in se veselila, da bo morda pa le vse steklo po naravni poti.

 Ob 00.00 me pospremijo k zdravnici (še vedno isti :)), ki potrdi začetek poroda in reče naj pokličem moža, če želim, da je ob meni. Ko sem prišla iz pod tuša (že precej manj ponosna na popadke :)), ga že zagledam – svojega dragega – tako vesela sem ga bila…ampak samo, da je tam, da ga vidim in da je ob meni…''Pusti me, ne paše mi, sama bom''…moja trma je ob vsej bolečini hitro prišla na plan. Sprejela naju je zelo prijazna babica in namestila v porodno sobo…in ravno tisto, ki sem jo želela, novo in z roza stenami. Čeprav mi v tistem trenutku, barva stene ni prav nič pomagala in nič zmanjšala mojih bolečin :). Nisem skoparila z besedami…hitro sem prosila za nekaj protibolečinskega in hitro bila tudi zavrnjena, saj se je vse šele začenjalo. Moja trma in bolečina sta takrat res sodelovali z roko v roki…sicer sem bolj tiha, ne izgovarjam se ljudem, ki jih prvič vidim in vedno sem govorila, da bom stisnila zobe ter ne bom kričala od bolečin…ja, zarečenega kruha se največ poje. Protestirala sem, da želim nekaj proti bolečinam, protestirala, ko sem mogla iztegnit roko, protestirala, da se uležem na posteljo, da se obrnem na hrbet, da pokrčim noge…babica si res zasluži vse pohvale in moj dragi, ki me je ves čas pridno bodril in spodbujal. Vsa navodila sem, kljub protestiranju, morala upoštevati in vse se je odvijalo zelo hitro. Babica me je tako mirno, prijazno vodila skozi porod, popadke, potiske…in že je sledilo olajšanje.

Najino dete je bilo tu (ob 01.57) in moje prvo vprašanje: ''Zakaj ne joka?'' ''Jokajo samo v filmih'' me pomiri babica in mi mojo deklico položi na prsi. Postala sem mama in moj mož je postal ati! Prerezal je popkovino, hitro so jo testirali ter uredili in že je bila v varnem atijevem objemu, jaz pa sem ju tako ponosno (in zaspano) opazovala.

Postali smo družina! In to je sreča, ki jo je z besedami nemogoče opisati.

♥

Družina - kjer se življenje začne in ljubezen nikoli ne konča.