Vedno sem bila rada v
družbi otrok in posledično tudi njihovih mam. Opazovala sem jih, primerjala, se
čudila zakaj ena dela tako in druga drugače, črpala ideje in si mislila: ''Aha,
takšna bi bila rada tudi jaz…ne, tega pa ne bom nikoli počela in podobno...''
Zdaj, ko sem mama sama, je postalo to opazovanje in črpanje znanja še močnejše.
In ne vem zakaj, vendar imam vedno občutek, da tekmujejo/mo med sabo, čeprav se
temu želim izogniti.
V zadnjem času še
posebej veliko časa posvečam prehranjevanju, saj je naša biba v obdobju, ko začenjava
z uvajanjem goste hrane. Nikoli nisem bila ljubiteljica mam, ki preveč
komplicirajo, ki želijo, da je vse bio in eko. Sedaj pa opažam veliko staršev,
ki so čisto nasprotje tega in se požvižgajo na smernice prehranjevanja. Sladkan
čaj, torta štirimesečniku, čokolada na kvadrat in še bi lahko naštevala.
Zato se danes
postavljam na stran kompliciranih (normalnih :)) mam. Nisem uporabnica bio
živil, saj živimo v tako zapacanem svetu, da po mojem mnenju niti zelenjava z
domačega vrta ni več ekološko pridelana (in včasih si brez škropiv hitro brez
pridelka), sem pa zagovornica smernic prehranjevanja, ki mi jih je predstavila
patronažna sestra. Pogosto slišimo: ''Saj mu je všeč, vse je pojedel.'' Seveda jim
je všeč, vendar je to pretežko (prekmalu) za njihove male želodčke in jim
zapaca organe. Marsikdo bo rekel, da kompliciram, ampak zaključila bom tako…vsaka
mama ima svoje muhe, a upam, da vsaka dela le v korist svojega otroka.
Zato bomo šli počasi,
korak za korakom, dokler se pri enem letu ne bomo usedli za mizo in skupaj
pojedli družinsko kosilo. Danes pa je na meniju korenček…pa dober tek vsem
malim (in velikim) jedcem!
