Skupaj z vsemi
sladkostmi starševstva, se ob rojstvu pričnejo tudi skrbi. Mi smo tisti, ki smo
odgovorni za zdravje naših sončkov in to je čisto logična stvar, ki se na
začetku ni zdela problematična.
Ko nas je po rojstvu
obiskala patronažna sestra, je s sabo prinesla A4 list s pogostimi bolezenskimi
znaki, nekaj preprostimi navodili o čajčkih, zbijanju vročine in obisku
zdravnika. Takrat sem se prvič zavedla koliko stvari gre lahko narobe in ta
list je bil zlata vreden. A na srečo smo imeli zdravo dojenčico, obiskovali smo
le posvetovalnico, izbrali osebnega pediatra in tisti (zlata vreden) list
shranili. Dokler se ni začela jesen…dokler se niso začeli prehladi…
Sama nisem obiskala zdravnika
že…niti ne vem, od kar sem se iz otroškega prestavila k splošnemu še tja sploh
nisem šla (no, že trkam). Sedaj imam občutek, da smo kar naprej pri
zdravniku...pa je že poletje. Visoka vročina, vnete oči, vnetje ušes, kašelj,
zabit nosek, izpuščaji, alergija…vedno je nekaj. In vedno se vprašam: ''Kdaj k
zdravniku?'' Ne vem ali nam to privzgojijo starši ali zdravniki ali tečne med.
sestre…a vedno se bojim, da sem jo ''za brezveze'''pripeljala na pregled in sva
jim tam čisto odveč. Pa, da ne bo nesporazuma…
Z visoko vročino
počakam na tretji dan, glede izpuščajev prej pokličem, zaradi samega prehlada
ne hodimo tja…a pri vnetju oči moramo po kapljice in pri jokavem prijemanju za
ušeske tudi raje ne čakam. In tudi pediatra in med. sestre imamo super…a tega
občutka ''brezveznega'' letanja k zdravniku se ne morem znebiti.
Tako smo bili danes
spet tam…ne ravno zaradi drugega dneva vročine nad 39°, ampak predvsem zaradi
kapljic za vnete očke. In nato sama sebe potolažim, da k sreči ni nič hudega in
sem po obisku vsaj mirna. Mirna mama pa vsekakor lažje pocrklja svojega sončka,
saj vemo, da je včasih objem najboljše zdravilo! ♥