To moram deliti z vami…navdušenje ob obisku Rogle, na
najbolj vroč dan letošnjega poletja.
Rogla mi je všeč že od nekdaj. S starši sem tam preživljala
eno tedenske poletne počitnice kar nekaj let in tudi s svojo družinico se tja
vsako leto vračamo na enodnevne izlete in prijetno hlajenje. Je že res, da v
času, ko nisem imela otrok, na to nisem bila pozorna, vendar se mi zdi, da v
zadnjih letih, znova in znova, izboljšujejo ponudbo za najmlajše. In, ko sem
videla kaj vse to poletje otroke čaka na Rogli, sem komaj čakala dan, preživet
v njihovi naravi.
Na Rogli je povprečno 10°C manj, kot v dolini, zato so tile
vroči dnevi, kot nalašč za pobeg na ''hladno''. Dvomesečni dojenček in
triletnica, voziček in nosilka, hladilna torba in deka, pa dejmo za vsak slučaj
vzet še dolge rokave…in prtljažnik je bil poln. Dolgih rokavov seveda nismo
potrebovali, termometer (telefon) je kazal 28°C in tudi v hribih smo se
skrivali pred soncem ter iskali senco.
Zaradi dopoldanskih opravkov, smo se od doma odpravili ob pol dvanajstih in
pred nami je bila debela ura vožnje.
Cilj – parkirišče pri hotelu Planja...nabito polno, za petek, nad pričakovanji.
Peljemo se naprej in malce nižje le parkiramo. Ker še nismo bili lačni, do
Niine lakote pa je bila tudi še ena ura, se odločimo, da najprej skočimo do
Stolpa. V nahrbtnik namečem le vodo in vlažilne robčke, dojenčico dam v
nosilko, ostalo pa nas počaka v avtu. Nia je zaspala v minutki, Ina pa veselo
teka po travi in skače od enega do drugega. Odločitev za izlet je bila tako v
trenutku pozitivno potrjena :) Ne vem, če mi je pot do Stolpa že kdaj tako
hitro minila (otroci res zaposlijo misli) in odločim se še za vzpon na vrh…pa
ne čisto…preveč sem se bala za ta veliko skokico, zato smo se na prvem podestu
na hitro slikale in od stopicale nazaj na trda tla.
V senčki blizu avta smo nato poiskali prostor za dekico in
si privoščili kosilo iz hladilne torbe. Sledilo je malce počitka. Za trenutek
je že izgledalo, da nam bo uspelo zadremati, a to bi bilo pa že res preveč
luštno :) Pospravimo in gremo proti Juniorčku, kjer je raj za otroke. Kar se
tiče trenutnega vremena, je ta raj žal na sončku, a za siceršnje temperature,
je to verjetno dobrodošlo. Tam smo si privoščili kavico…meni je v takšnih
primerih en veeelik plus, če lahko ob kavici sedim in vidim otroka na igralih.
Na to so mislili :) Se pa potem v Pohorski vasici ta pogled razblini…in s tem
tudi sanje o ''v miru popiti kavici''. Hiške so seveda nadvse zanimive, naši
navihanki pa je bila najbolj všeč cerkvica. Nia tokrat v nosilki ni obstala,
verjetno ji je bilo prevroče in ko smo Ino le uspeli priklicati iz male
cerkvice, smo se z avtom odpeljali še do Koče na Pesku. Tam pa je drugi raj.
Parkirišče smo našli v senčki in otroško igrišče je v popoldanskih urah prav
tako skrito pred sončnimi žarki. Nosilko sem tokrat pustila v avtu in dojenčico
prestavila v voziček. Tam smo si
natočili svežo vodo in se malce ohladili, potem pa smo čez cesto pogledali še h
konjičkom.
Ko je Ina nazadnje želela jezditi konja, si je tik pred
zdajci premislila, zato sem bila prepričana, da bo tako tudi tokrat, a sem
vseeno ugodila njeni želji…pa še babi ji je obljubila, da bo lahko jezdila. Poslušam
lastnico, ko govori s predhodniki… ''pri nas ne hitimo''…''delamo z
ljubeznijo''…''konje imamo preveč radi.'' S vprašanji se pridružim še
sama…''Program za triletnike…predavanje…počasi, nič ne silimo.'' Ina navdušena,
meni pa misli švigajo. Kako bo Ina poslušala predavanje in na koncu tako ali
tako ne bo hotela sesti na velikega konja, kot je lipicanec. Oh, kako sem se
motila. Ga. Darja obvlada! Obvlada konje in otroke…vključno z mojo navihanko.
Neverjetno! Konja je božala in objemala, naučila se je osnov konjevega
obnašanja, ga krtačila in na koncu tudi ponosno jezdila.
Okrog šestih smo prišli domov…vsi (grozno) utrujeni, a polni
lepih vtisov. In današnja izjava moje punce: ''Bomo še šli na Roglo? nazorno
pove, da se bomo še vrnili.
