Prvi september

Tukaj je leto, ko je 1. september tudi za nas prav poseben dan. Tri leta že šteje naša princeska in odločili smo, da udobno varstvo pri babici zamenjamo za vrtec. Ker z mojimi starši živimo v isti hiši, sem ves čas vedela, da mi ob koncu porodniške, Ine ne bo potrebno oddati v tuje varstvo. Najprej sva se z možem odločila, da gre v vrtec pri treh letih, potem sva imela rahlo dilemo med vstopom pri 2 letih in 4 mesecih ali 3 letih in 4 mesecih, danes pa je za nami že prvi vrtčevski dan.

Ina je živahna, nasmejana in radovedna malčica, rada ima družbo in s spoznavanjem novih ljudi ni nikoli imela težav. Tako me njen sprejem vrtca ni skrbel, kot ponavadi imamo mame večje težave. Vso poletje smo se pogovarjali o stvareh, ki jih bodo v vrtcu počeli, skupaj smo kupili nahrbtnik in v zadnjem tednu še copatke. No, tole s copatki je zgodba zase…saj jih doma ne nosi. Ampak zgleda, da bodo v vrtcu le obstali na nogah :)

Zadnji avgustovski dan smo vrtčevski novinci, vsak v svoji skupini, imeli spoznavno-igralno urico in takrat je moja punca prvič prestopila prag svojega vrtca. Takoj se je zapodila v kuhinjo, se spoznala s prijatelji, z vzgojiteljico in druženje je minilo, kot bi mignil. Obe sva vrtec zapustili z navdušenjem…ona zaradi igrač, jaz pa zaradi vzgojiteljice, saj me je (priznam) nekako najbolj skrbelo, če mi bo oseba, kateri bom zaupala svojega otroka, pri srcu.

Danes pa je šlo zares…

Zaradi postopnega uvajanja sva morali priti ob pol deseti uri. Tako smo zjutraj doma že imeli jezo z zajtrkom, saj sem ji pripovedovala, da bo potem zajtrkovala tam :) to sva predelali in se lepo oblekli. Ponosno je nadela nahrbtnik in stopila skozi vhodna vrata. Ker sama ne morem iz svoje kože, sva na dvorišču naredili še nekaj fotografij, potem pa se odpravili proti vrtcu. Z nasmehom je vstopila in odhitela proti igralnici…zadnji hip sem jo ujela, da sva se preobuli. Ker se je takoj odhitela igrat, je vzgojiteljica predlagala naj kar odidem in pridemo ponjo čez eno uro…z grenko sladkim priokusom se odhajala, saj se nisva niti poslovili in celooo debelooo uro pogledovala na telefon, če bom slučajno morala ponjo že prej. Izkazalo se je, da so vse skrbi odveč, saj sem jo potem komaj prepričala, da greva domov…in tako bo v ponedeljek, seveda končno, lahko vso dopoldne preživela med novimi prijateljčki (če bo le hotela).

Le želim si lahko, da bo vrtčevsko leto tako uspešno, kot se je začelo, saj verjamem, da je ena najtežjih stvari v varstvo oddati jokajočega otroka.

Vsem želim prijetno uvajanje in čudovito šolsko leto!

Otroški raj

To moram deliti z vami…navdušenje ob obisku Rogle, na najbolj vroč dan letošnjega poletja.

Rogla mi je všeč že od nekdaj. S starši sem tam preživljala eno tedenske poletne počitnice kar nekaj let in tudi s svojo družinico se tja vsako leto vračamo na enodnevne izlete in prijetno hlajenje. Je že res, da v času, ko nisem imela otrok, na to nisem bila pozorna, vendar se mi zdi, da v zadnjih letih, znova in znova, izboljšujejo ponudbo za najmlajše. In, ko sem videla kaj vse to poletje otroke čaka na Rogli, sem komaj čakala dan, preživet v njihovi naravi.

Na Rogli je povprečno 10°C manj, kot v dolini, zato so tile vroči dnevi, kot nalašč za pobeg na ''hladno''. Dvomesečni dojenček in triletnica, voziček in nosilka, hladilna torba in deka, pa dejmo za vsak slučaj vzet še dolge rokave…in prtljažnik je bil poln. Dolgih rokavov seveda nismo potrebovali, termometer (telefon) je kazal 28°C in tudi v hribih smo se skrivali pred soncem ter iskali senco.

Zaradi dopoldanskih opravkov, smo  se od doma odpravili ob pol dvanajstih in pred nami je bila debela ura vožnje.  Cilj – parkirišče pri hotelu Planja...nabito polno, za petek, nad pričakovanji. Peljemo se naprej in malce nižje le parkiramo. Ker še nismo bili lačni, do Niine lakote pa je bila tudi še ena ura, se odločimo, da najprej skočimo do Stolpa. V nahrbtnik namečem le vodo in vlažilne robčke, dojenčico dam v nosilko, ostalo pa nas počaka v avtu. Nia je zaspala v minutki, Ina pa veselo teka po travi in skače od enega do drugega. Odločitev za izlet je bila tako v trenutku pozitivno potrjena :) Ne vem, če mi je pot do Stolpa že kdaj tako hitro minila (otroci res zaposlijo misli) in odločim se še za vzpon na vrh…pa ne čisto…preveč sem se bala za ta veliko skokico, zato smo se na prvem podestu na hitro slikale in od stopicale nazaj na trda tla.

V senčki blizu avta smo nato poiskali prostor za dekico in si privoščili kosilo iz hladilne torbe. Sledilo je malce počitka. Za trenutek je že izgledalo, da nam bo uspelo zadremati, a to bi bilo pa že res preveč luštno :) Pospravimo in gremo proti Juniorčku, kjer je raj za otroke. Kar se tiče trenutnega vremena, je ta raj žal na sončku, a za siceršnje temperature, je to verjetno dobrodošlo. Tam smo si privoščili kavico…meni je v takšnih primerih en veeelik plus, če lahko ob kavici sedim in vidim otroka na igralih. Na to so mislili :) Se pa potem v Pohorski vasici ta pogled razblini…in s tem tudi sanje o ''v miru popiti kavici''. Hiške so seveda nadvse zanimive, naši navihanki pa je bila najbolj všeč cerkvica. Nia tokrat v nosilki ni obstala, verjetno ji je bilo prevroče in ko smo Ino le uspeli priklicati iz male cerkvice, smo se z avtom odpeljali še do Koče na Pesku. Tam pa je drugi raj. Parkirišče smo našli v senčki in otroško igrišče je v popoldanskih urah prav tako skrito pred sončnimi žarki. Nosilko sem tokrat pustila v avtu in dojenčico prestavila v voziček.  Tam smo si natočili svežo vodo in se malce ohladili, potem pa smo čez cesto pogledali še h konjičkom.

Ko je Ina nazadnje želela jezditi konja, si je tik pred zdajci premislila, zato sem bila prepričana, da bo tako tudi tokrat, a sem vseeno ugodila njeni želji…pa še babi ji je obljubila, da bo lahko jezdila. Poslušam lastnico, ko govori s predhodniki… ''pri nas ne hitimo''…''delamo z ljubeznijo''…''konje imamo preveč radi.'' S vprašanji se pridružim še sama…''Program za triletnike…predavanje…počasi, nič ne silimo.'' Ina navdušena, meni pa misli švigajo. Kako bo Ina poslušala predavanje in na koncu tako ali tako ne bo hotela sesti na velikega konja, kot je lipicanec. Oh, kako sem se motila. Ga. Darja obvlada! Obvlada konje in otroke…vključno z mojo navihanko. Neverjetno! Konja je božala in objemala, naučila se je osnov konjevega obnašanja, ga krtačila in na koncu tudi ponosno jezdila.

Okrog šestih smo prišli domov…vsi (grozno) utrujeni, a polni lepih vtisov. In današnja izjava moje punce: ''Bomo še šli na Roglo? nazorno pove, da se bomo še vrnili.

Niin kotiček

O našem stanovanju sem že pisala...zato veste, da v fini mini otroški sobici težko bivata dva. In tako, naši drugorojenki, v spalnici ne pripada le posteljica, ampak ima kar svoj kotiček.