Prvi september

Tukaj je leto, ko je 1. september tudi za nas prav poseben dan. Tri leta že šteje naša princeska in odločili smo, da udobno varstvo pri babici zamenjamo za vrtec. Ker z mojimi starši živimo v isti hiši, sem ves čas vedela, da mi ob koncu porodniške, Ine ne bo potrebno oddati v tuje varstvo. Najprej sva se z možem odločila, da gre v vrtec pri treh letih, potem sva imela rahlo dilemo med vstopom pri 2 letih in 4 mesecih ali 3 letih in 4 mesecih, danes pa je za nami že prvi vrtčevski dan.

Ina je živahna, nasmejana in radovedna malčica, rada ima družbo in s spoznavanjem novih ljudi ni nikoli imela težav. Tako me njen sprejem vrtca ni skrbel, kot ponavadi imamo mame večje težave. Vso poletje smo se pogovarjali o stvareh, ki jih bodo v vrtcu počeli, skupaj smo kupili nahrbtnik in v zadnjem tednu še copatke. No, tole s copatki je zgodba zase…saj jih doma ne nosi. Ampak zgleda, da bodo v vrtcu le obstali na nogah :)

Zadnji avgustovski dan smo vrtčevski novinci, vsak v svoji skupini, imeli spoznavno-igralno urico in takrat je moja punca prvič prestopila prag svojega vrtca. Takoj se je zapodila v kuhinjo, se spoznala s prijatelji, z vzgojiteljico in druženje je minilo, kot bi mignil. Obe sva vrtec zapustili z navdušenjem…ona zaradi igrač, jaz pa zaradi vzgojiteljice, saj me je (priznam) nekako najbolj skrbelo, če mi bo oseba, kateri bom zaupala svojega otroka, pri srcu.

Danes pa je šlo zares…

Zaradi postopnega uvajanja sva morali priti ob pol deseti uri. Tako smo zjutraj doma že imeli jezo z zajtrkom, saj sem ji pripovedovala, da bo potem zajtrkovala tam :) to sva predelali in se lepo oblekli. Ponosno je nadela nahrbtnik in stopila skozi vhodna vrata. Ker sama ne morem iz svoje kože, sva na dvorišču naredili še nekaj fotografij, potem pa se odpravili proti vrtcu. Z nasmehom je vstopila in odhitela proti igralnici…zadnji hip sem jo ujela, da sva se preobuli. Ker se je takoj odhitela igrat, je vzgojiteljica predlagala naj kar odidem in pridemo ponjo čez eno uro…z grenko sladkim priokusom se odhajala, saj se nisva niti poslovili in celooo debelooo uro pogledovala na telefon, če bom slučajno morala ponjo že prej. Izkazalo se je, da so vse skrbi odveč, saj sem jo potem komaj prepričala, da greva domov…in tako bo v ponedeljek, seveda končno, lahko vso dopoldne preživela med novimi prijateljčki (če bo le hotela).

Le želim si lahko, da bo vrtčevsko leto tako uspešno, kot se je začelo, saj verjamem, da je ena najtežjih stvari v varstvo oddati jokajočega otroka.

Vsem želim prijetno uvajanje in čudovito šolsko leto!