Praznično

December. Praznično vzdušje na vsakem koraku. Dobri možje Miklavž, Božiček in Dedek Mraz. Ulice in hiše krasijo pisane luči, iz zvočnikov prihajajo zvončkaste melodije, božični filmi ob dolgih večerih, toplota domače hiše...danes pa smo dočakali še ples snežink.

Je že res, da je tale mesec zelo potrošniški, a kljub temu tako lep, če iz njega znaš potegniti najboljše in namesto dragih daril sam kaj ustvariš. Po trgovskih centrih nas božična drevesca spremljajo že skozi november in do božiča se jih že vsi naveličamo. So pa (meni osebno) decembra praznični nakupi veliko lepši, če so trgovinice okrašene. Zunanjost domače hiške bomo krasili ta vikend...malo zaradi vzdušja, pa tudi zato, da nismo edini v uličici brez lučk :). Čas za smrečico pa bo (kot vsako leto) na božični večer. Z atijem jo postaviva in narediva jaslice, mami med tem že pripravlja okusno večerjo, nato pa jo skupaj še okrasimo. Lepe spomine na to imam že od malih nog in za božič sem res rada doma, saj je zame čudovit družinski praznik. Ker sem edinka, smo v družini trije. Skupaj z mojim dragim smo tako zadnja leta za obloženo mizo štirje. Po večerji pa se preselimo k sosedom. Tam živi moja najboljša teta, ki 25. decembra praznuje rojstni dan. Tako združimo prijetno s koristnim in dve družini, ki skupaj praznujeta dve rojstvi (Jezusovega in tetinega). 

Torej... Sv. Miklavž je že za nami (pri nas nosi drobne pozornosti in šibe za poredne), Božičku smo pisali (čakamo na božično jutro, da pogledamo pod smrekico), o praznovanju novega leta pa kaj več naslednji mesec. 

Želim vam čarobne praznike in vse dobro v prihajajočem letu!

Ustvarjanje II

The color of springtime is in the flowers, 

the color of winter is in the imagination. 

(Terri Guillemets)

Okusni parkeljci

Miklavževe šibe

                                                                

Novoletne želje

                                                                             

Voščila za ''zimske'' slavljence

Otročki

Srečni otroci žive med resničnostjo in fantazijo in po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo. Njihov korak je majhen, a čvrst. Mika skrivnost jih in dalja. A kadar je treba, iztegnejo prst na golega kralja. Čez dan se zemlja vrti okrog njih kakor krog sonca in srečo mednje deli kakšna prijazna pikapolonca. Zvečer so trudni in brez besed padajo staršem v naročje in gledajo božji svet kot modreci – po otročje. (Tone Pavček)

Otročki..to naše malo bogastvo. Tako prisrčni, iskreni, nagajivi, vedno nas spravijo v smeh in igra z njimi nas popelje v brezskrbne trenutke sreče. Ne, svojih še nimam. Si pa želim ustvariti družino, ko bom pod streho spravila študij, se zaposlila in poročila. Do takrat pa se bom raje podila za najmlajšimi sorodniki, cartala otročke prijateljic in v objektiv fotoaparata lovila otroško spontanost.

In kot pravi tale misel:
 Čez petdeset let ne bo več pomembno, kakšen avto ste vozili, v kakšni hiši ste živeli, koliko ste imeli na bančnem računu in kako ste se oblačili. A svet bo morda za odtenek boljši, ker ste bili pomembni v življenju nekega otroka.''

Ustvarjanje I

Kdor me ''bere'' od začetka, ve da rada ustvarjam (s fotoaparatom, kuhalnico ali škarjami sem zapisala). O kuhinjskem ustvarjanju sem že pisala, sedaj pa naj predstavim svoj fotoaparat..nežno roza Olympus. Zelo mi je zvest, z mano gre vsepovsod in marsikaj sva že prestala. A žal je že star in njegove baterije so utrujene. Pa saj imajo že mobiteli več ''pikslov'' kot moj fotoaparat. Šteti so mu zadnji dnevi (meseci), saj moram nabaviti boljši fotoaparat, da bodo tudi fotografije kvalitetnejše. Posnetke, ki sva jih z rozekom že ustvarila in jih ustvarjava lahko spremljaš skozi moj blog, čas pa je da pokažem še ostale malenkosti.

 - Poletna past za ose in ostali mrčes

(prazna steklenica penine, narobe obrnjena, z zamaškom in

zvrtano luknjo na vrhu (podnu)..s sladko vsebino se ji poleti mrčes ne more upreti)

 - Plakata ob rojstnem dnevu in rojstvu

  - Krašenje cvetličnih lončkov s servetno tehniko

 - Novoletne voščilnice izpred nekaj let

 - Velikonočnio pogrinjek

(zajčki iz kartona z luknjico za prtiček in

brčicami iz drobnjaka, ter mali sadnji kolački)

Prijateljstvo

Strica gugla sem povprašala po prijateljstvu. Iskala sem verz, ki bi kar najbolje opisal to zvezo med dvema osebama. Seveda sem jih našla ogromno, najbolj pa me je pritegnnila nekakšna ''seminarska naloga''  neke osnovnošolke. Vprašala se je, če lahko imamo več kot enega najboljšega prijatelja in ugotovila, da zato ni recepta, kot primer najboljšega prijateljstva pa je izpostavila Telebajske. Mislim, da tudi nasplošno za prijateljstvo ni nikakršnega recepta. Ljudje smo unikatna bitja, tako smo si različni, da vsak s svojim karakterjem tvorimo različne prijateljske vezi.

                                                                                                        

Prijatelji nas obkrožajo že od malih nog. Prvi so nam prinešeni na pladnju, saj so ponavadi otroci prijateljev naših staršev. Nato smo prijatelji z  vrstniki v vrtcu, mali šoli, osnovni šoli... saj je šola nekako edini kraj kamor zahajamo brez staršev. Pravzaprav so to ljudje s katerimi se družimo, pravega pomena prijateljstva pa kot otroci tako ne poznamo. V času pobertete pa začnemo spoznavati nove ljudi in tudi samega sebe. Počasi si oblikujemo osebnost, vemo kaj radi počnemo, kaj hočemo in kaj od prijateljev pričakujemo.

                                                                                                     

Če pobrskam po svojem ''prijateljskem arhivu'' imam na otroška prijateljstva lepe spomine. Skozi osnovno šolo sem imela tri prijateljice, bile smo kot štiri peresna deteljica, vendar smo z začetkom srednje šole počasi začele izgubljati stike. To so osebe, ki so v mojem življenju pustile velik pečat, saj smo skupaj preživele veliko lepega. Kdaj pa kdaj skupaj spijemo še kakšno kavico, obudimo kakšen spomin, poklepetamo o trenutnih temah, vendar to niso več osebe, ki me dopolnjujejo. V naša življenja prihaja (in odhaja) veliko ljudi. Sama jim pravim kolegi. Z njimi lahko klepetam, žuram in se zabavam. V trenutnem obdobju življenja so zame pomembni in zanje lahko rečem, da me nekako dopolnjujejo.

                                                                                                            

Ali lahko torej imamo več kot enega najboljšega prijatelja? Imam eno prijateljico, torej moj odgovor je ne. Spoznali sva se v srednji šoli, torej prijateljujeva 7 let. V teh letih je edina izmed prijateljev, ki me nikoli ni pustila na cedilu. Zato je ona moja prijateljica. Je oseba, ki ji lahko zaupam. Z mano se pogovarja, me posluša, ve kaj reči v tolažbo, ve kaj reči v spodbudo, pove kaj jo moti in pove, če mi ''nova barva las'' ne pristoji. Z mano se joče, jezi, smeji in  nori. Ona je definicija prijateljice, ki je stric gugl ni našel. Midve sva definicija prijateljstva.

                                                              (vir: google images)

Delovna terapija

Danes je svetovni dan delovne terapije! 

Kot študentka delovne terapije lahko tudi na tem mestu naredim nekaj za promocijo stroke, ki pomaga posamezniku pri premagovanju problemov v izvajanju aktivnosti vsakdanjega življenja.

Več o delovni terapiji si lahko preberete:

Na spletni strani zbornice delovnih terapevtov - http://www.zdts.si/, na spletni strani zdravstvene fakultete - http://www2.zf.uni-lj.si/si/1stopnja-2-2-1/delovna-terapija-2-2-1-2/predstavitev-studijskega-programa-2-2-1-2-1, v Dnevnikovem članku - http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/1042484558

Študentska leta

Oktober je tu in z njim začetek novega študijskega leta. Ko govorim o študentskih letih ne morem mimo obguljenega stavka ''kako čas hitro beži''. Matura, vpisi na fakulteto, iskanje stanovanja...zdi se, kot bi bilo včeraj. Pred mano pa je zadnji letnik, ki bo mimo, kot bi tlesknil s prsti.

Ljubljana je lahko čudovita, ko posije sonce. Kaj je lepšega kot čvek s prijateljicami ob kavi na lep sončen dan? Ti trenutki se morda lahko kosajo s sprehodom ob Ljubljanici v predbožičnem času, ko se mesto sveti v predbožičnem vzdušju in diši po kuhanem vinu. Pa vsi zabavni pripetljaji na faksu, koncerti, študenstke prireditve...študentska leta so res uživancija in, če poslušamo starejše, najlepša leta. 

Kot vsaka stvar, pa ima tudi Ljubljana svoje prednosti in slabosti. Deževni dnevi so tu (na betonu) zelo turobni. Zima in sneg pa (razen okrašenega centra) ne prineseta nič dobrega in prijaznega. Sicer veliko minusov ne najdem...a to, da me doma čaka ljubljena oseba, je dovolj tehten razlog, da iščem luknje v urniku za pobeg v naravo še pred vikendom :)

Naš ZOO

Večkrat se pohecam, da bomo doma kmalu lahko odprli živalski vrt. Ati ima zelo rad živali in z njimi se zelo dobro razume. Tako smo imeli doma že cele generacije psov, sprejeli smo muce, ki niso imele doma, hranili smo kajuha, grlice in zajčke imamo odkar pomnim, ribice krasijo zunanji ribnik, pozimi nas rade obiščejo ptičke, nazadnje pa smo sprejeli še želvo, ki je zašla v stricev vrt.

Ljubezen do živali sem tako verjetno pobrala po atiju. Ta prijazna bitjeca nas potrebujejo in mi potrebujemo njih. Krajšajo nam čas, se z nami igrajo, cartajo, tu so za nas..in mi smo tu za njih. A imeti žival je odgovornost...za njihovo skrb je potreben čas in denar. 

Tako imamo sedaj le enega kužka, zlatega prinašalca Jona in eno muco Miko. Ta dva sta naša carteka. Zajčki in grlice so atijev hobi, z ribicami in želvakom Želkotom pa tako ni veliko dela. 

Za prste polizat

V našem kraju se lahko pohvalimo z veliko stvarmi (mogoče kdaj napišem kaj o tem), sama pa sem najbolj ponosna na naše žene – Društvo kmečkih žena. Moja mami je njihova dolgoletna članica in tako sem počasi postala tudi sama. Sicer še vedno spadam k podmladku društva, ampak nad tem se ne pritožujem, saj mi kot ''otroku'' ni potrebno plačat članarine.

V društvo sem že od malih nog in tam sem se naučila ogromno stvari. Tečaji pogrinjkov, kanapejev, koktejlov, peka potic in kruha, izdelovanje voščilnic, čestitk, risanje na steklo in svilo, barvanje pirhov...in še in še. Na njihovi/naši spletni strani si lahko preberete več o nas in pogledate fotografije...

Masaža

Kdaj pa kdaj se vsi pomasiramo, pomanemo si bolečo ramo, pogladimo si čelo. Ta čudovit način za sprostitev...udobno se uležeš, sprejemaš gibe rok po telesu, občutek imaš, da nekdo skrbi zate. Nežno odišavljen prostor, v ozadju pa prijetna glasba.

                                                                                                                             

Mmm..me je kar premamilo, da si privoščim masažo. Imam prijateljico, ki je odlična maserka. Seveda je zato morala opraviti tečaj in si nabrati nekaj izkušenj...vseeno pa moraš za takšno delo imeti občutek in pravo roko. Dolgo je že odkar sem bila nazadnje na masaži. Še ena zanimiva človeška lastnost. Nismo razvajeni, ne privoščimo si kar tako....za masažo se odločimo, ko nas že nekaj boli ali smo pod velikim stresom.

                                

Tudi sama masiram, klasično (švedsko) masažo izvajam. Tečaj sem opravljala v centru Edina, kjer so nas v prijetnem okolju, z njihovo sproščenostjo in veliko praktične izvedbe ogromno naučili. Kadar le imam čas, zmasiram svoje najbližje. Občutek, da si naredil nekaj dobrega, da so ljudje zadovoljni s tabo, ''utrujen obraz'', ko vstanejo iz mize, nasmešek in ''hvala'' ...neprecenljivo.

                                                                  

"Če hočemo biti zdravi,

se moramo vsak dan okopati v dišeči kopeli

in si privoščiti masažo z dišavami."

(Hipokrat)

Potepuha

Z dragim sva velika potepuha. Ne greva daleč....samo, da nisva doma. Naša mala Slovenija se nama zdi prelepa in še zdaleč si nisva ogledala vseh lepot, ki jih skriva. Lansko leto sva celo ugotovila, da si še nisva ogledala gradu, do katerega naju loči slabih 15 minutk vožnje. Ljudje smo res zanimivi. Kar potovali bi in potovali, zanimajo nas vsa čudesa sveta, na znamenitosti naših najbližjih krajev pa kar nekako pozabimo. Saj ne, da si gradu še nikoli ne bi ogledala, celo z vrtcem smo bili tam. Ampak koliko si zapomnimo kot mali radovedneži. Sva si šla grad ogledat? Seveda. Zraven sva vzela še prijatelje, najeli smo vodiča in med ogledom naredili še nekaj čudovitih fotografij.

Na izlet v naravo ali kam v bljižino se odpraviva kar sama, ogled naših večjih lepot pa si privoščiva z DKŽ. Tako sva/smo Slovenijo prehodili/vozili po dolgem in počes. Primorsko obiščeva vsako poletje, če ne greva okrog 1. maja preverit ali je morje še slano, pa si malce portoroškega vrveža privoščiva na poti iz dopusta na hrvaškem.

Soseda Hrvaška je pri nama še vedno poletna destinacij številka 1. Tam počitnikuje tudi večina prijateljev in sorodnikov, teta pa ima v Savudriji (ki bi morala biti naša :)) še prikolico. Stara ribička vasica, bogata s spomeniki, cerkvica na hribčku, na obali pa eden najstarejših svetilnikov (zgrajen 1826)...Savudrija je res vredna ogleda.

Najdaljše potevanje, ki nama bo za vedno ostalo v spominu, pa je obisk Las Vegasa. Tam sva bila decembra 2oo8 in doživela neverjetnih 10 dni ameriškega blišča. Las Vegas si absolutno zasluži ves sloves, ki ga ima. Največje mesto v ameriški zvezni državi Nevada, na vsakem koraku igre na srečo, odlična nakupovanja, hotel pri hotelu, vsepovsod polno svetlobnih napisov, zaslonov in seveda legendarni Elvis Presley. 

Začetek najine pravljice

Je to res začetek ali le ena izmed stopničk do skupnega življenja? Pravljico pravzaprav živiva odkar so se najine poti srečale in nepričakovano začele združevati. Šest let že potujeva po isti poti in povabil me je na večerjo, da nazdraviva najini ljubezni.

Popoldne sem kafetkala s prijateljicama. Čvekale smo in čvekale....večer se je vse bolj bližal, rekli sta naj oblečem oblekico, naj pokličem, če bo kaj novega. ''Ja, se slišimo'' sem rekla, čisto avtomatično. Seveda so vsi okrog mene vedeli kaj me čaka, jaz pa sem se pripravljala le na praznovanje..leto je bilo na okoli in na obletnico res ni nikoli pozabil.

Odpeljal me je v restavracijo, kjer streže njegov (najin) dober prijatelj in pripravil nama je čudovit kotiček. Profesionalna strežba, kot da se sploh ne bi poznali....a čutiti je bilo sproščenost, ko si obkrožen z ljudmi, ki so ti blizu. Ta dan me je nekaj zvijalo v trebuhu (morda je moja podzavest vedela kaj me čaka :)), zato mi hrana ni preveč odgovarjala, a dragi je vztrajal, da za konec nazdraviva še s kozarcem penine. Vedela sem, da se nekaj skriva za tem vztrajanjem. Pa sem popustila..kako pa naj človek ugovarja v tako lepem ambijentu, ko nasproti sedi še ljubljena oseba.

Kozarca s penino sta bila postrežena in krasile so ju sladke maline. Besede niso šle ravno gladko iz ust..ampak ob solzicah sreče to sploh ni bilo pomembno. Med bisernimi mehurčki se je skrivaje lesketal prstan, ki sedaj krasi mojo roko.

Da, poročila se bova! Ampak lepo počasi. Kot so rekli včasih: ''Najprej štalca, pol pa kravca.'' Midva pa bova med štalco in kravco vrinila še poroko. Komaj čakam priprave.....

Orhideje

Ne vem kaj je tako posebnega na njih, da so me prevzele in ne vem kaj na njih ni posebnega, da jih človek ni bi vzljubil. Nežno roza, nedolžno bele, živahno vijolične, rumene, kot sonce in modre, kot morje....enobarvne, črtaste, z drobnimi pikacami ali lepo prelivajoče. Vsaka je edinstvena in v pisanih lončkih čudovito krasijo naš dom.

Njihovo ime izhaja iz grškega poimenovanja za moda = orchis, saj naj bi gomolji imeli modom podobno obliko. Orhidejo je tristo let pred našim štetjem prvi opisal grški učenjak Teofrast, ki ga imajo za očeta botanike. Čeprav so videti nežne in krhke, so orhideje zelo trpežne in to, da z njihovo nego ni veliko dela je le še razlog več, da se v njih preprosto zaljubiš.

Stric gugl mi je povedal še, da so orhideje ene najraznovrstnejših cvetlic, saj poznajo okoli tisoč rodov z več kot 25.000 vrstami. Vsako leto odkrijejo še okoli tristo novih vrst, saj naj bi bilo po mnenju znanstvenikov neodkritih še okoli pet tisoč vrst orhideje.Trgovina z orhidejami je že od nekdaj dober posel. Mnogim je orhideja priljubljena sobna rastlina, drugi jo imajo za vir zdravilnih snovi in afrodiziaka, v Turčiji pa iz njih celo delajo sladoled :/ 

Sama se pridružujem le ljubiteljem orhidej, kot sobnih cvetlic, ki simbolizirajo srečo, radost in uspeh. Sem pa med brskanjem po internetu ugotovila, da v moji zbirki manjka še zelena....grem v lov za njo :)

To sem jaz

Družina...ljubezen, otroci, sreča.

Narava...cvetje, živali, sprehodi.

Ustvarjanje...s fotoaparatom, kuhalnico ali škarjami.

Masaža...dotik roke, prijetna aroma in nežna svetloba sveč.

Drobtinice...male pozornosti, nasmeh, poljub, objem in tisti drobni trenutki.

To sem jaz. Katia.