Je to res začetek ali le ena izmed stopničk do skupnega življenja? Pravljico pravzaprav živiva odkar so se najine poti srečale in nepričakovano začele združevati. Šest let že potujeva po isti poti in povabil me je na večerjo, da nazdraviva najini ljubezni.
Popoldne sem kafetkala s prijateljicama. Čvekale smo in čvekale....večer se je vse bolj bližal, rekli sta naj oblečem oblekico, naj pokličem, če bo kaj novega. ''Ja, se slišimo'' sem rekla, čisto avtomatično. Seveda so vsi okrog mene vedeli kaj me čaka, jaz pa sem se pripravljala le na praznovanje..leto je bilo na okoli in na obletnico res ni nikoli pozabil.
Odpeljal me je v restavracijo, kjer streže njegov (najin) dober prijatelj in pripravil nama je čudovit kotiček. Profesionalna strežba, kot da se sploh ne bi poznali....a čutiti je bilo sproščenost, ko si obkrožen z ljudmi, ki so ti blizu. Ta dan me je nekaj zvijalo v trebuhu (morda je moja podzavest vedela kaj me čaka :)), zato mi hrana ni preveč odgovarjala, a dragi je vztrajal, da za konec nazdraviva še s kozarcem penine. Vedela sem, da se nekaj skriva za tem vztrajanjem. Pa sem popustila..kako pa naj človek ugovarja v tako lepem ambijentu, ko nasproti sedi še ljubljena oseba.
Kozarca s penino sta bila postrežena in krasile so ju sladke maline. Besede niso šle ravno gladko iz ust..ampak ob solzicah sreče to sploh ni bilo pomembno. Med bisernimi mehurčki se je skrivaje lesketal prstan, ki sedaj krasi mojo roko.
Da, poročila se bova! Ampak lepo počasi. Kot so rekli včasih: ''Najprej štalca, pol pa kravca.'' Midva pa bova med štalco in kravco vrinila še poroko. Komaj čakam priprave.....
Ni komentarjev:
Objavite komentar