Potepuha

Z dragim sva velika potepuha. Ne greva daleč....samo, da nisva doma. Naša mala Slovenija se nama zdi prelepa in še zdaleč si nisva ogledala vseh lepot, ki jih skriva. Lansko leto sva celo ugotovila, da si še nisva ogledala gradu, do katerega naju loči slabih 15 minutk vožnje. Ljudje smo res zanimivi. Kar potovali bi in potovali, zanimajo nas vsa čudesa sveta, na znamenitosti naših najbližjih krajev pa kar nekako pozabimo. Saj ne, da si gradu še nikoli ne bi ogledala, celo z vrtcem smo bili tam. Ampak koliko si zapomnimo kot mali radovedneži. Sva si šla grad ogledat? Seveda. Zraven sva vzela še prijatelje, najeli smo vodiča in med ogledom naredili še nekaj čudovitih fotografij.

Na izlet v naravo ali kam v bljižino se odpraviva kar sama, ogled naših večjih lepot pa si privoščiva z DKŽ. Tako sva/smo Slovenijo prehodili/vozili po dolgem in počes. Primorsko obiščeva vsako poletje, če ne greva okrog 1. maja preverit ali je morje še slano, pa si malce portoroškega vrveža privoščiva na poti iz dopusta na hrvaškem.

Soseda Hrvaška je pri nama še vedno poletna destinacij številka 1. Tam počitnikuje tudi večina prijateljev in sorodnikov, teta pa ima v Savudriji (ki bi morala biti naša :)) še prikolico. Stara ribička vasica, bogata s spomeniki, cerkvica na hribčku, na obali pa eden najstarejših svetilnikov (zgrajen 1826)...Savudrija je res vredna ogleda.

Najdaljše potevanje, ki nama bo za vedno ostalo v spominu, pa je obisk Las Vegasa. Tam sva bila decembra 2oo8 in doživela neverjetnih 10 dni ameriškega blišča. Las Vegas si absolutno zasluži ves sloves, ki ga ima. Največje mesto v ameriški zvezni državi Nevada, na vsakem koraku igre na srečo, odlična nakupovanja, hotel pri hotelu, vsepovsod polno svetlobnih napisov, zaslonov in seveda legendarni Elvis Presley. 

Začetek najine pravljice

Je to res začetek ali le ena izmed stopničk do skupnega življenja? Pravljico pravzaprav živiva odkar so se najine poti srečale in nepričakovano začele združevati. Šest let že potujeva po isti poti in povabil me je na večerjo, da nazdraviva najini ljubezni.

Popoldne sem kafetkala s prijateljicama. Čvekale smo in čvekale....večer se je vse bolj bližal, rekli sta naj oblečem oblekico, naj pokličem, če bo kaj novega. ''Ja, se slišimo'' sem rekla, čisto avtomatično. Seveda so vsi okrog mene vedeli kaj me čaka, jaz pa sem se pripravljala le na praznovanje..leto je bilo na okoli in na obletnico res ni nikoli pozabil.

Odpeljal me je v restavracijo, kjer streže njegov (najin) dober prijatelj in pripravil nama je čudovit kotiček. Profesionalna strežba, kot da se sploh ne bi poznali....a čutiti je bilo sproščenost, ko si obkrožen z ljudmi, ki so ti blizu. Ta dan me je nekaj zvijalo v trebuhu (morda je moja podzavest vedela kaj me čaka :)), zato mi hrana ni preveč odgovarjala, a dragi je vztrajal, da za konec nazdraviva še s kozarcem penine. Vedela sem, da se nekaj skriva za tem vztrajanjem. Pa sem popustila..kako pa naj človek ugovarja v tako lepem ambijentu, ko nasproti sedi še ljubljena oseba.

Kozarca s penino sta bila postrežena in krasile so ju sladke maline. Besede niso šle ravno gladko iz ust..ampak ob solzicah sreče to sploh ni bilo pomembno. Med bisernimi mehurčki se je skrivaje lesketal prstan, ki sedaj krasi mojo roko.

Da, poročila se bova! Ampak lepo počasi. Kot so rekli včasih: ''Najprej štalca, pol pa kravca.'' Midva pa bova med štalco in kravco vrinila še poroko. Komaj čakam priprave.....