Cimri

Bil je zadnji teden v Ljubljani. Iztekali so se zadnji dnevi študentskega bivanja. In vsak dan sva zaključili z istim stavkom…to je bil zadnji ponedeljek…to je bil zadnji torek. In tako vse do petka, ko sva tri leta študentskega življenja pospravili v škatle in se odpravljali na zadnje predavanje. Vprašala me je kdaj greva od doma? Spogledali sva se…od doma? Seveda. Stanovanje je bilo tri leta najin dom. Pa čeprav v Ljubljani. Mesta se v vseh teh letih niti nisem navadila. Komaj sem čakala dan, ko bom lahko spakirala in se vrnila domov, v naravo, med svoje najbližje. Ta dan je prišel…v meni pa mešani občutki, ki se jih niti ne da opisati.

Študentskega življenja je konec, dokler ne diplomirava pa nama ostane še status :) 
in vsi nepozabni spomini, ki se jih bova vedno spominjali ter jih premlevali ob skodelicah kave.

V življenju pride čas, ko ne moreš storiti drugega, kot nadaljevati svojo pot. 
Čas, da slediš svojim sanjam. Čas, da razviješ jadra svojih prepričanj. 
(Sergio Bambaren)

1. maj

Prvi dan v maju je rezerviran za izlet. Odkar pomnim smo se prvega maja s starši in sorodniki odpravili na potep in tradicijo nadaljujeva tudi z dragim. Všeč mi je potep in všeč mi je, ker že ob koncu dneva komaj čakam naslednje leto, ko bom spet obiskala nov košček narave.

Večer pred praznikom pa občudujem kresove, ki plamenijo po hribčkih in vaseh 
in me prijetno ogrejejo v teh hladnih pomladnih nočeh.