Kaj početi jeseni?

Jesen mi je všeč, sploh pa letošnja :) Dnevi so sončni in topli, ko zjutraj odpremo okna se stanovanje prijetno ohladi, zvečer pa lahko uživamo v objemu jopice. Če se sprašujete kaj početi z malčkom, imava z mojo navihanko nekaj predlogov…

Seznam si lahko natisnete na tej POVEZAVI...

pa prijetno jesen vam želim! 

Šli smo na pivo

V torek, 6. septembra, s(m)o v Žalcu otvorili fontano piva.

Ja, tisto fontano, ki je medijski prah dvignila še preden so jo začeli graditi :) Ko se je približno pol leta nazaj začelo govoriti, da bodo v parku zgradili fontano piva, se je usul plaz negativcev. Ampak, roko na srce, kdaj pa se ne…zdi se mi, da ljudje v nobeni stvari več ne znajo videti dobre plati in so samo nesrečni v svojem negativnem svetu (no, ampak to je že druga tema :)). Ko so prenovili glavni trg, je bila ista pesem…samo razbijajo, premalo parkirišč, nobenih dreves itd. Meni osebno pa je všeč in se zelo rada sprehodim skozi glavno ulico. Pločnik oz. sprehajalna steza je zelo široka in brezskrbno se lahko sprehajaš tudi z otrokom ali vozičkom, stavbe so urejene in še vedno dajejo vtis starega mestnega jedra, parkirišč prav tako ne pogrešamo, saj raje parkiramo pred trgovino na eni ali drugi strani mesta ter se skozi center odpravimo peš…v poletnem času uživamo ob sladoledu, pozimi pa gledamo lučke in se radi udeležujemo glasbenih prireditev na prostem. Pa saj sem tudi od Velenjčanov slišala kar nekaj pripomb na novo promenado, na naziv ''Najlepše urejenega mesta'' pa so sedaj (vsi) ponosni.

No, vrnimo se v Žalec. Sama sem zelo vesela, da se je končno začelo nekaj premikati tudi pri nas…prenova tržnice, glavne ulice in sedaj še fontana. Že od samega začetka sem podpornica tega projekta, vendar o tem nisem preveč govorila, saj sem redko naletela na somišljenike in pogovor ni vodil drugam, kot v prepir. Največkrat je bilo slišali: ''Glih smo se znebil' Želve, zdej bomo mel pa pijančke v parku.'' Ah, dajte no…kateri ''pijanček'' bo kupil pol litra piva za 6€ in kam bo s toliko vrčki :) Ali pa: ''Od kje bo pa denar…od loterije, ane?!'' Naj povem, da se meni osebno zdi bolje, da je v fontano odšel denar, ki je slučajno pritekel v občinsko blagajno in ne tisti, ki bi bil namenjen npr. obnovi cest. In trdno verjamem, da občina ne bi zapravljala denarja, če ne bi naredila finančnega plana o tem, koliko denarja bo fontana prinesla nazaj v blagajno. Najbolj pa sem se mogla ''ugriznit v jezik'' ob izjavi sodelavke (okrog 35 let, brez otrok): ''Kje se bodo pa sedaj otroci igrali…zraven pivske fontane?'' Mislim, da imajo sedaj, ko iz fontane curlja voda, še več možnosti za igro…voda je veeedno zanimiva :)

In sedaj jo imamo..kljub pritožbam in kljub nasprotovanju preko medijev. In tudi tam (v medijih) je sedaj predstavljena v povsem novi luči – prva fontana piva v Evropi! Otvoritev je bila lepo obiskana, vreme nam je služilo, godba je odigrala, pivo je teklo…in skozi ves teden je Žalec živel, kot festival piva. Nekdo je prišel iz navdušenja, nekdo iz radovednosti, kar nekaj je bilo turistov in vesela sem, da sedaj slišim precej lepše in pozitivnejše komentarje.

Jaz sem bila na otvoritvi iz radovednosti in navdušenja…in izleta. Rada izkoristim priložnosti za potep in obisk mesta, naša navihanka pa je tudi prišla na svoj račun…brezskrbni tek po zaprti ulici, sladoled in igranje godbe…še tri dni je govorila o tem, da smo šli na pivo (čeprav ga niti jaz ne pijem).

Seveda se vsi zavedamo, da fontana tako obiskana ne bo skozi vso leto…a roko na srce, saj je vendar turistična točka, ali greste v Postojnsko jamo vsak dan? ;)

Če pa vas torej pot zanese v Spodnjo Savinjsko dolino – deželo zelenega zlata – pa le pridite na vrček piva. Ogledate si lahko še Muzej hmeljarstva, zeliščni vrt, Jamo Pekel, Rimsko nekropolo…in verjetno še kaj. Vsega tudi jaz ne vem..saj nisem nič drugega, kot ponosna savinjčanka! 

Trda koža in občutljivo srce

Ko postaneš mama, dobiš precej tršo kožo in daljši jezik (no, vsaj pri meni je tako). Zavedaš se, da je sedaj na svetu nekdo, ki je odvisen samo od tebe in da si samo ti (in ati) tisti, ki mora zanj poskrbeti, se zanj boriti. Na drugi strani ''trde kože'' pa sem postala…

…občutljiva, dovzetna do vseh grozot, ki se dogajajo okrog nas. Predvsem empatična sem do otrok in vsaka zgodba, ki zaokroži po naši mali deželici se me dotakne. Vem, da živimo v času socialnih omrežij in tako novičke hitreje pridejo do nas, a vseeno se mi zdi letošnje leto polno teh žalostnih prizorov…otročka, ki jima je rak vzel mamico, smrt še nerojenih dvojčkov v trboveljski porodnišnici, grozota, ki jo je preživela malčica iz Jesenic, še ''včeraj'' zdrav dvoletnik, ki ga ''danes'' ni več med nami in nemoč, ki jo morata čutiti starša male Naje :(

To je le nekaj primerov, ki potrebujejo našo podporo, naše dobre misli..in res se zdi, da lahko včasih pomaga le še molitev.

Sladke sanje

Naš večerni ritual (pri 2 letih in 3 mesecih) izgleda takole. Večerjamo okrog pol sedme ure in če nismo na kakšen potepu, brez obiska in posebnih planov, se kar po večerji umijemo in oblečemo pižamo. Tako smo okrog sedmih že v pol pripravljenosti :) potem se še igramo (no, bolj sama), jaz takrat še kaj postorim…gleda lahko risanke in včasih kakšno knjigo prelistamo že kar v dnevnem prostoru (knjigice namreč obožuje).

Ob osmih je čas za spanje in nekje 10 minut prej je čas za cartaaaanje v taveliki postelji :) no, tako rečemo, ampak zadnje časa to zgleda kot skakanje po postelji, po mamici (in atiju, če smo vsi doma), neskončno žgečkanje in glasno smejanje. Od začetka sem temu nasprotovala, saj sem se bala, da potem ne bo zaspala in sem želela, da se pred odhodom v svojo posteljo umiri. Ampak tako pač je…''takle mamo'' :) Potem gre (včasih sama, včasih jo je treba nesti) v svojo sobo…v postelji najprej stisne carteka (ninico, ki jo ima od rojstva), potem ji preberem pravljico (samo eno, ker drugače ni konca in trenutno imam obdobje, ko mora to narediti ati :)), sledijo seveda poljubčki in potem sladke sanje.

Vrata sobe pripreva in potem nekaj časa poskušava stanovanje ohraniti v tišini…ona si še poje, se pogovarja, vsaj enkrat še pokliče nekoga nazaj, poskuša si priboriti še eno pravljico, začela je tudi z žejo in odkar je brez pleničke, bi šla še enkrat lulat. Ampak po večini, nekje do pol devete ure zaspi.

Danes sva sami, ob osmih sva še počakali na atijev videoklic, potem pa hop v spalnico na minutke za cartanje. V spalnici imam odprto okno in sliši se petje čričkov (škržatov…ne vem, neke nočne žuželke, pač). Sliši jih vsak večer, reče ''čiv čiv poje'' in po navadi odvrnem, da gredo tudi ptičke zdaj spat. Danes pa sem se odločila, da ji razložim, da to ni ptička, ampak čriček, ki poje uspavanko. Uleže se na najino posteljo, v planu ni videti nobenega skakanja…leži in še nekaj krat reče ''čriček poje'', pritrdim njeni izjavi in jo božam po laseh. Nastane tišina, zaspala je…ležim ob njej, jo božam po obrazu in po licu  mi steče solza. Mamice boste razumele…tako naši so, tako nedolžni in tako lepi, ko spijo jih je posebej lepo opazovati ♥

V glavo mi takoj švignejo zaskrbljujoče misli…zakaj je tako hitro zaspala, bo morda zbolela, preverim, če je vroča, najbrž nekaj ni vredu, tako hitro nikoli ne zaspi. Razmišljam, da bi jo zbudila in preverila kako je, potem sama sebe mirim, saj je bila še pred nekaj minutami povsem dobre volje. Odločim se, da jo pustim spati v spalnici, zastavim povštre…ko me pogleda. Vprašam jo, če bo spala tu, nič ne reče, vprašam, če gre v svojo sobico, reče ja…vprašam še enkrat, jo vzdignem, stisne se k meni in položim jo v njeno posteljo. Objame carteka, pokrijem jo in pustim spati… Spi naprej in upam, da sanja najslajše sanje.