Sladke sanje

Naš večerni ritual (pri 2 letih in 3 mesecih) izgleda takole. Večerjamo okrog pol sedme ure in če nismo na kakšen potepu, brez obiska in posebnih planov, se kar po večerji umijemo in oblečemo pižamo. Tako smo okrog sedmih že v pol pripravljenosti :) potem se še igramo (no, bolj sama), jaz takrat še kaj postorim…gleda lahko risanke in včasih kakšno knjigo prelistamo že kar v dnevnem prostoru (knjigice namreč obožuje).

Ob osmih je čas za spanje in nekje 10 minut prej je čas za cartaaaanje v taveliki postelji :) no, tako rečemo, ampak zadnje časa to zgleda kot skakanje po postelji, po mamici (in atiju, če smo vsi doma), neskončno žgečkanje in glasno smejanje. Od začetka sem temu nasprotovala, saj sem se bala, da potem ne bo zaspala in sem želela, da se pred odhodom v svojo posteljo umiri. Ampak tako pač je…''takle mamo'' :) Potem gre (včasih sama, včasih jo je treba nesti) v svojo sobo…v postelji najprej stisne carteka (ninico, ki jo ima od rojstva), potem ji preberem pravljico (samo eno, ker drugače ni konca in trenutno imam obdobje, ko mora to narediti ati :)), sledijo seveda poljubčki in potem sladke sanje.

Vrata sobe pripreva in potem nekaj časa poskušava stanovanje ohraniti v tišini…ona si še poje, se pogovarja, vsaj enkrat še pokliče nekoga nazaj, poskuša si priboriti še eno pravljico, začela je tudi z žejo in odkar je brez pleničke, bi šla še enkrat lulat. Ampak po večini, nekje do pol devete ure zaspi.

Danes sva sami, ob osmih sva še počakali na atijev videoklic, potem pa hop v spalnico na minutke za cartanje. V spalnici imam odprto okno in sliši se petje čričkov (škržatov…ne vem, neke nočne žuželke, pač). Sliši jih vsak večer, reče ''čiv čiv poje'' in po navadi odvrnem, da gredo tudi ptičke zdaj spat. Danes pa sem se odločila, da ji razložim, da to ni ptička, ampak čriček, ki poje uspavanko. Uleže se na najino posteljo, v planu ni videti nobenega skakanja…leži in še nekaj krat reče ''čriček poje'', pritrdim njeni izjavi in jo božam po laseh. Nastane tišina, zaspala je…ležim ob njej, jo božam po obrazu in po licu  mi steče solza. Mamice boste razumele…tako naši so, tako nedolžni in tako lepi, ko spijo jih je posebej lepo opazovati ♥

V glavo mi takoj švignejo zaskrbljujoče misli…zakaj je tako hitro zaspala, bo morda zbolela, preverim, če je vroča, najbrž nekaj ni vredu, tako hitro nikoli ne zaspi. Razmišljam, da bi jo zbudila in preverila kako je, potem sama sebe mirim, saj je bila še pred nekaj minutami povsem dobre volje. Odločim se, da jo pustim spati v spalnici, zastavim povštre…ko me pogleda. Vprašam jo, če bo spala tu, nič ne reče, vprašam, če gre v svojo sobico, reče ja…vprašam še enkrat, jo vzdignem, stisne se k meni in položim jo v njeno posteljo. Objame carteka, pokrijem jo in pustim spati… Spi naprej in upam, da sanja najslajše sanje.