Mlekec. Takšen ali drugačen. Mamin ali adaptiran. Kravji ali sojin. Domač ali alpski. Večno povzroča vprašanja in nestrinjanja.
V prvo nisem dojila. Dojenčica ni pravilno sesala in kombinacija povpraševanje/ponudba se tako ni izšla. Mlekeca ni prineslo niti črpanje, zaradi nepravilnega sesanja pa je vse skupaj bolelo "ko'hud**". Vedno sem mislila, da bom dojila, to se mi je zdelo povsem enostavno in naravno...zato je potem sledila še ''sikerancija'' in psihična obremenitev. Mala ni pridobivala na teži in tudi z jokom je kmalu pokazala svojo lakoto. Tako sem si ob podpori moža le uredila po glavi, da tako pač mora biti in se počasi navadila na prekuhavanje vode, merjenje mleka in vsega dodatnega dela, ki ga prinese flaška. Potem pa sem se navadila, ugotovila kako si vse skupaj olajšati in pripraviti v naprej...in moja, sedaj triletnica, je čisto lepo zrasla ob mlečni formuli. In - trkam! - je zdrav in nasmejan otrok.
Potem pa je prišla druga nosečnost in tukaj je naša drugorojenka. V začetku je vse kazalo, da bo dojenje steklo, a po 14 dneh se je spet pokazalo, da mlekeca ni dovolj in sem začela z uporabo dodatka. Takrat sem naletela na tale članek (klik), ki mi je zelo všeč in ga v branje priporočam vsaki bodoči (prvič) mamici. Vendar, roko na srce, katera mamica pa si lahko v drugo, ko prvorojenec potrebuje največ naše pozornosti, privošči "piknik v postelji".
Tako sem se tokrat brez obremenjevanja in brez stresa odločila, da se ne mučim in ne rinem z glavo skozi zid...da je tako zame in za moji dve punci najbolje. Otroci čutijo naš stres in slabo voljo...prav tako pa tudi zadovoljstvo.
Srečna mama - srečni otroci ♥♥♥
(Bodi: Larina omarca)
Ni komentarjev:
Objavite komentar