Rekla sva ''da'' (3. del)

Zabava se je začela v pravem pomenu besede - na zabaven način!

Želela sva jo otvoriti s Time of my life, pa se je nekaj ''zalomilo'', na pomoč so priskočile priče, fantje so se nekaj frajerišali, punce smo jim pokazale ta svoje, a kot se za poročni ples spodobi, smo zaključili z nežnim dunajskim valčkom. Sledil je pozdrav muzikantov, ki pa se jim je pridružil še ati. Nagovoril je svate, ženinu izrekel dobrodošlico v družino in z napitnico Kol'kor kapljic otvoril še pevski (in pivski :)) del večera. 

                                                 (Foto: RD2 Photography)
 

Čudovit ambient, prava glasba in odlična strežba so bili trije pomembni dejavniki, ki so nas spremljali vse do jutra. A čeprav se je zdela noč kratka, je bila polna presenečenj. Za nekatere sva poskrbela sama, spet drugi so bili namenjeni le nama. Zaželela sva si ples neveste z očetom in ples ženina z mamo. Ko so se nam pridružili še ostali je bilo res prečudovito…sinovi, ki so ponosno pripeljali na plesišče svoje mame, mladi očetje s hčerkami v naročju…različne generacije družin so odplesale svoj ples.

Sveže poročena sestrična je prebrala pesem o ljubezni, njen mož pa jo je spremljal z nežno glasbo. Z nama sta delila tudi svoje poročno presenečenje in nama pripravila glasbeno točko. ''Love is about sharing'', pravita in mislim, da ni bilo svata, ki ne bi čutil ljubezni, ki je ta večer izžarevala kar iz dveh sveže poročenih parov. Posebno ljubezen so izžarevale tudi štiri nosečke, ki so veselje delile z nama, da o otrocih, ki so bili tako pridni in srčkani, sploh ne govorim.

Verjetno je odveč podatek, da je bila ura dvanajst, kot bi trenil. Polnoč pa ima svojo moč in čisto svoj čar! Ognjemeti iz torte okrašene z belimi orhidejami, prvi odrezan kos in skupno sladkanje…nato pa polnočni ples. Zapela nama je moževa sestra (moja svakinja - kako lepo se sliši). A ni le zapela, v pesem je dala sebe in naju…bilo je čarobno! In odplesala sva v ples moža in žene…do polnoči sva bila namreč še ženin in nevesta.

Kozarčki so žvenketali, petke so plesale, peli smo na vso moč in vso noč…dokler se nismo ''še zadnji preživeli'' posedli za skupno mizo. Pridružili so se nam še muzikantje in skupaj smo odpeli v jutro…

                                                 (Foto: RD2 Photography)

Svatom sva pripravila poročno drevo (poimenovala sva ga Drevo ljubezni), štampiljke in pisalo, da so skozi ves večer nanj tisnili prstne odtise (liste) – okvirju sva sedaj dodala še steklo in nastala je čudovita slika, ki bo krasila najin dom. Oni pa so v spomin dobili zahvalo z najino poročno fotografijo in škatlico peciva, ob katerem so se lahko sladkali in obujali spomine dan po poroki.

Spomine pa smo obujali tudi domači. Zbrali smo se ob poslušanju radijskih čestitk, klepetali ob prijetnem kosilu, ob kavici pojedli še kos torte in nazdravili na uspešen zakon…z dobro ohlajeno penino, ki jo je prinesla priča (ja, še naslednji dan je skrbela zame).

In tako se je zaključila najina pravljična poroka...prava pravljica pa se šele začenja ♥

Rekla sva ''da'' (2. del)

Noč je bila mirna, jutro pa prehitro in hladno. Privoščila sem si vroč tuš, se zavila v termoflis in pristavila za kavo. Prijeten vonj je prebudil tudi mamico in atija, na vratih pa je že pozvonila bodoča svakinja - frizerka :). Frizurci je sledilo ličenje, ob meni je že bila priča, fotograf je skrbel, da bo vse dokumentirano in hiša se je počasi polnila.

 

                                             (Foto: RD2 Photography)   

Kar naenkrat sem bila v poročni obleki…pogledam fotografa in rečem: »A to je to…dan's se poročim!?« Nasmeji se in nadaljuje s fotografiranjem…in naj na tem mestu omenim koliko bolj sproščeno poteka fotografiranje, če fotografa že poznaš (Vsi zaročenci, imejte predporočno fotografiranje!). Snemalec je snemal še moje čisto zadnje poglede v ogledalu in že se je slišalo trobljenje…

Svatje, z ženinom in muzikanti na čelu, so stopali proti hiši, ati in prijateljica sta oborožena z listom vprašanj stala za zaprtimi vrati, jaz pa sem nervozno postopala sem in tja…v rokah sem držala lepo okrašen pladenj, z dvema kozarcema belega vina in ženinovim naprsnim šopkom. Trkali so prvič, trkali so drugič in trkali so še tretjič, ko je napočil čas, da se za stricem oblečenim v ženico in čudovito malo družičko, na vratih pojavi nevesta. 

In pred vrati me je čakal moj dragi, z belo kravato (prava odločitev) in čudovitim poročnim šopkom v roki. Poljub, kozarec vina, tresoča izmenjava šopkov in že sva bila skupaj. Bila sem v njegovem varnem objemu. Zdaj mi tudi trema nič več ne more! Iz domačega praga so me pospremile tople besede govora moje priče. Besede prijateljstva, ljubezni in veselja. Iz harmonike se je zaslišala ''Nevesta, le jemlji slovo'', objela sem starše in počasi smo se odpravili proti cerkvi.

Ampak res počasi, saj so nama jo zagodli sovaščani, ki so kljub temu, da ostanem v domačem kraju, pripravili šrango. Beseda tu, beseda tam, euro gor, euro dol, pobegla nevesta…a se niso dali zlahka. Končno se je zaslišal glas motorne žage, kuverta se je predala in nevesta se je lahko odpeljala…v dolgi koloni in z rokami na trobljah avtomobilov smo le prispeli do cerkve.

Poročna maša je bila pravljična. Smeh, solze, sproščenost. Najino sodelovanje pri obredu in sodelovanje prič, staršev ter ostalih svatov…vsak je dal delček sebe in nastala je čudovita celota. Igranje orgel, petje pevk, presenečenja – o cerkvenem obredu bi lahko napisala svoje poglavje, a naj tokrat napišem le HVALA! Hvala vsem, ki ste sodelovali, predvsem pa Ljudskim pevkam Ponikva pri Žalcu, pevcu Zvonetu Vasle in organistki Karmen Zidar Kos.

                                                 (Foto: RD2 Photography)

Pred cerkvijo nas je čakala pogostitev. Malce smo napolnili svoje želodčke in se odpravili na tisto ''ta uradno'' fotografiranje. Mi2, priče, fotografa in smenalca…svatom smo dali čas, da se v miru hidrirajo in napolnijo baterije. Dobili smo se na zadnji postaji…v restavraciji, kjer so poskrbeli tako za civilni obred, kot za poročno slavje. Čeprav sem vedno bila mnenja, da je civilni obred samo uradni ''štempl'' poroke, me najin ni pustil ravnodušne. Lokacija s pogledom na jezero, petje MoPZ Ponikva pri Žalcu, zvok citer in preudaren govor matičarke…izmenjala sva si prstane, obljubila večno zvestobo, se poljubila in nazdravila ob prav posebni pesmi. 
POROČILA SVA SE…naj se zabava prične!

Se nadaljuje…

Rekla sva ''da'' (1. del)

Dan je bil sanjski, mesec poln zabave in leto neprecenljivo.

Še vedno ne morem verjeti, da je vse to za mano in da je ta pravljica moja.

Leto polno priprav in načrtov, polno ustvarjalnosti in ljubezni.

Mesec avgust, ki je vedno bil moj mesec, pa je v trinajstici zmagal z 100% prednostjo. Zabava se je pričela z mojo napovedjo, a ljudje, ki naju obkrožajo so jo kar peljali, peljali in peljali.. Danes lahko rečem, da sem se vrnila v realnost. Dopust se je končal in za mano je še zadnja ''poročna zabava''…
sladkanje, penina in čvek s sodelavkami.

Zanimalo jih je vse!

In mogoče je prav to razlog, da sem se danes le lotila pisanja bloga, da sem se lotila razmišljanja o poročnem dnevu…ne le o občutku sreče in zadovoljstva, o besedah, ki so bile izrečene, pesmih, ki so bile izpete…temveč o tem, kako drugim opisati poročni dan, da bodo čarobnost občutili skozi povedano.

Želela sva, da najinim svatom poroka ostane v posebnem spominu. Pa ne s "praholovcem" na polički dnevne sobe, ampak z dogodkom, ki ostane v srcu. Odločila sva se za tradicionalno slovensko poroko in jo začinila s svojimi drobtinicami.

Petek je potekal v naglici. Zadnji detajli, krašenje, dokončni telefonski dogovori, tudi živčki so v petek doživeli vrhunec. Najbližji so nama skozi ves dan bili v pomoč, na voljo za vsa navodila in izvrševanje le teh. Priznam. Sama sem, bolj kot delala, želela delati…prestopala sem ter tja, iskala stvari, ki jih je še potrebno postoriti… 

Večer se je naredil, kot bi mignil - kar je narejeno, je narejeno. In s ponosom povem, da je bilo vse narejeno…vse je teklo po načrtih. Hiša je bila okrašena, pripravljena na sprejem svatov in ženina. Zunaj smo obložili mizo, sosedje so nama voščili ob velikem dnevu, napetost celega dne se je sprostila skozi solze sreče in lahko smo nazdravili dnevu, ki je za nami. Še vedno sem hitela. Dragemu sem morala še pripraviti obleko, srajco, toaleto…večer pred poroko je odhajal domov. Nisva se še odločila kakšno kravato bo nosil…črno ali belo. Ko naenkrat slišim glas harmonike…

Podoknica. Podoknica sestričev. Kako lepo presenečenje! In pesem spisana posebej zame. Ko sem se z njimi le bila primorana vsesti, sem se počasi umirila. Pogledala sem okrog sebe, ugotovila da je vse pripravljeno na poročni dan in se sama pri sebi zahvalila, da imam takšne prijatelje, družino in dragega, kateremu bom čez nekaj ur postala žena. 

Z darilcem sem se zahvalila prijateljici in ji zaželela miren spanec, saj je tudi njo, kot pričo, čakal pomemben dan. Z dragim sva se poslovila in si zaželela sladke sanje, tik pred spanjem pa sem v zahvalo še mamici in atiju podarila svojo zadnjo ledig pozornost.

Se nadaljuje…

Let's get the party started!

 

Proti stresu zadnjih dni se bom borila z zabavo! 

Danes praznujem rojstni dan, teden pred poroko imamo piknik žur s sosedi,

 to soboto pa se bom z mojimi puncami poslovila od samskega stanu.

"Maybe our girlfriends are our soul mates,

and guys are just people to have fun with."

(Sex and the City)

♥ Do poroke še: 16 dni ♥