Rekla sva ''da'' (2. del)

Noč je bila mirna, jutro pa prehitro in hladno. Privoščila sem si vroč tuš, se zavila v termoflis in pristavila za kavo. Prijeten vonj je prebudil tudi mamico in atija, na vratih pa je že pozvonila bodoča svakinja - frizerka :). Frizurci je sledilo ličenje, ob meni je že bila priča, fotograf je skrbel, da bo vse dokumentirano in hiša se je počasi polnila.

 

                                             (Foto: RD2 Photography)   

Kar naenkrat sem bila v poročni obleki…pogledam fotografa in rečem: »A to je to…dan's se poročim!?« Nasmeji se in nadaljuje s fotografiranjem…in naj na tem mestu omenim koliko bolj sproščeno poteka fotografiranje, če fotografa že poznaš (Vsi zaročenci, imejte predporočno fotografiranje!). Snemalec je snemal še moje čisto zadnje poglede v ogledalu in že se je slišalo trobljenje…

Svatje, z ženinom in muzikanti na čelu, so stopali proti hiši, ati in prijateljica sta oborožena z listom vprašanj stala za zaprtimi vrati, jaz pa sem nervozno postopala sem in tja…v rokah sem držala lepo okrašen pladenj, z dvema kozarcema belega vina in ženinovim naprsnim šopkom. Trkali so prvič, trkali so drugič in trkali so še tretjič, ko je napočil čas, da se za stricem oblečenim v ženico in čudovito malo družičko, na vratih pojavi nevesta. 

In pred vrati me je čakal moj dragi, z belo kravato (prava odločitev) in čudovitim poročnim šopkom v roki. Poljub, kozarec vina, tresoča izmenjava šopkov in že sva bila skupaj. Bila sem v njegovem varnem objemu. Zdaj mi tudi trema nič več ne more! Iz domačega praga so me pospremile tople besede govora moje priče. Besede prijateljstva, ljubezni in veselja. Iz harmonike se je zaslišala ''Nevesta, le jemlji slovo'', objela sem starše in počasi smo se odpravili proti cerkvi.

Ampak res počasi, saj so nama jo zagodli sovaščani, ki so kljub temu, da ostanem v domačem kraju, pripravili šrango. Beseda tu, beseda tam, euro gor, euro dol, pobegla nevesta…a se niso dali zlahka. Končno se je zaslišal glas motorne žage, kuverta se je predala in nevesta se je lahko odpeljala…v dolgi koloni in z rokami na trobljah avtomobilov smo le prispeli do cerkve.

Poročna maša je bila pravljična. Smeh, solze, sproščenost. Najino sodelovanje pri obredu in sodelovanje prič, staršev ter ostalih svatov…vsak je dal delček sebe in nastala je čudovita celota. Igranje orgel, petje pevk, presenečenja – o cerkvenem obredu bi lahko napisala svoje poglavje, a naj tokrat napišem le HVALA! Hvala vsem, ki ste sodelovali, predvsem pa Ljudskim pevkam Ponikva pri Žalcu, pevcu Zvonetu Vasle in organistki Karmen Zidar Kos.

                                                 (Foto: RD2 Photography)

Pred cerkvijo nas je čakala pogostitev. Malce smo napolnili svoje želodčke in se odpravili na tisto ''ta uradno'' fotografiranje. Mi2, priče, fotografa in smenalca…svatom smo dali čas, da se v miru hidrirajo in napolnijo baterije. Dobili smo se na zadnji postaji…v restavraciji, kjer so poskrbeli tako za civilni obred, kot za poročno slavje. Čeprav sem vedno bila mnenja, da je civilni obred samo uradni ''štempl'' poroke, me najin ni pustil ravnodušne. Lokacija s pogledom na jezero, petje MoPZ Ponikva pri Žalcu, zvok citer in preudaren govor matičarke…izmenjala sva si prstane, obljubila večno zvestobo, se poljubila in nazdravila ob prav posebni pesmi. 
POROČILA SVA SE…naj se zabava prične!

Se nadaljuje…