Najprej jok, potem smeh,
sledile so vse možno kombinacije zlogov…gu-gu, ta-ta, ma-ma, daj-daj in sedaj
imamo doma malega ''kitajčka''. Ali s Pavčkovimi besedami: ''Najprej je sama
tema, najprej je velik nič, potlej je majcena deklica in iz nje ljubek deklič.''
Deklič, ki veliko
čeblja, razlaga, se krega, kaže, žuga, se smeji in seveda še vedno kdaj pa kdaj
zajoče. A na srečo smo komunikacijo z jokom že prerastli. Sedaj jo poslušamo,
kimamo in poskušamo odgovarjati s kar se da logičnim predvidevanjem odgovorov.
Razumemo se pri besedi ''še'' (še jedla, še igrala…odvisno od aktivnosti, ki jo
pred 'še' izvaja), vsa prevozna sredstva so postala brrr(um) in tudi nekaj
živali že uspešno oponaša. Tu pa so še vsi tisti trenutki, ko ravno v pravem
času zloži pravo besedo (Vauuu, hudo, vidiš, lejga lejga..) in so zgolj
slučaji, ki nas nasmejijo do ušes.
Sem pa sedaj, pri
njenih 15 mesecih, doživela tisti balzam za ušesa in dušo, ki sem ga prej
jemala za zelo samoumevnega in (priznam) mislila, da je še eno pretiravanje
mam. Dva zloga, ki sta se sicer pojavila zgodaj, sta končno dobila pomen in jih
izgovarja z razlogom.
Mamamama ♥ ponosna
mama
Ni komentarjev:
Objavite komentar