OFR (2. del)

Ko sem pričela z delom v proizvodnji, sem se počutila čisto, čisto majhno (po domače, kot tisto kar pride iz ritke). Naj poudarim, da proizvodnih delavcev nisem nikoli podcenjevala, a v glavi sem se težko sprijaznila z novim nazivom. Iz ''sterilnega' zdravstvenega okolja in bele delovne obleke, sem prešla na precej prašno delovno mesto. Nisem delala z ljudmi, temveč s predmeti in od začetka nisem bila niti sigurna, če imam za sodelavce ljudi ali…no, za nekatere še danes ne vem :) Prišla sem v ženski tim, ki niti ni tim, ampak skupina žensk, ki je primorana delati skupaj, ki je primorana prenašati druga drugo. Vpitje, zmerjanje, hec oz. sarkazem, kletvice…bila sem čisto zgrožena.

Izkazalo se je, da sem imela pač ''srečo'', da sem prišla ravno v tednu, ko so v tem ženskem timu popokali šivi. Stvari so se povedale, tekle so solze, razčistili so s šefi…potem pa so se izmene (skupine) še malo premešale in prišla sem v super ekipo. To je bil tim v pravem pomenu besede. Ne le moje punce, temveč celotna izmena našega oddelka proizvodnje. Delo, z nadurami, z vikendi, z nedeljami…a sproščeno vzdušje, smeh, zabava, pogovori – resni in neresni. V službo sem hodila z veseljem in to je tisto kar šteje!

Menim, da bi vsak človek moral vsaj za en teden delati v proizvodnji. To je bila šola za življenje in na delo ne gledam kot samoumevno. V kratkem času sem spoznala ogromno različnih karakterjev in dobila sem malce ''jezika''. Naučila sem se, da služba je služba, družba pa družba, da moraš paziti komu zaupaš in da se lahko v veliki večini zaneseš izključno le nase.

Skozi izmensko delo sem zamenjala kar nekaj sodelavcev in nekaj nadrejenih. Dejstvo je, da mi vsi niso bili všeč. Nekateri so že od daleč antipatični, nekateri so kot živali, ki sem jih opisala zgoraj, nekatere moraš spoznati, da ti prirastejo k srcu in s nekaterimi se ujameš takoj. Pri nadrejenih sem imela z menjavo izmene srečo, saj sem prišla v skupino z najboljšim izmenovodjem. Na začetku sem bila skeptična. Z vsemi se je tako dobro razumel, da se je zdelo kot, da je povsem brez avtoritete. Prijaznost je seveda pomembna, a vseeno se mi zdi prav, da ima šef toliko avtoritete, da imaš do njega malce ''rešpekta''. Seveda sem kar hitro ugotovila, da je šef povsem na mestu. Da zna spregovorit z resnim in ostrejšim tonom, kadar je to potrebno, sicer pa govori umirjeno in razumljivo, da zna v primeru težav hitro in odgovorno odreagirati, da ne omenja vedno le izgub, temveč nas tudi pohvali, ko delamo dobro. Predvsem pa je človeški in se zaveda, da lepa beseda lepo mesto najde. O drugih ne bom izgubljala besede, držala se bom mota: Če nimaš kaj lepega za povedat, bodi raje tiho :)

Največ stikov smo imeli med pavzami in časom za malico. Eni so samo tiho in poslušajo, nekateri niti ne grejo med ljudi..potem so tu nasprotja, ki v eni minuti povedo svoj življenjepis in ljudje, za katere bi želel, da imajo gumb ''off''. Nekateri so za resne pogovore in nekateri le za hec…in ravno hec je tisto kar menim, da nas je držalo pokonci.  Sama se takšna…bolj, ko sem se med pavzo nasmejala, lažje sem potem delala in komaj sem spet čakala naslednjo pavzo. Lahko bi rekla, da sem v službo hodila zaradi pavz (in seveda zaradi plače). Delo pač ni bilo takšno, ki bi ga želela opravljati vse življenje, a družba smo bili prava. Seveda so bili tudi slabi dnevi, vsak dan pač ne moremo biti nasmejani, včasih žalost prineseš od doma in včasih te na delovnem mestu razjezijo še preden poprimeš za delo. Počutje je odvisno predvsem od vsakega posameznika in od naše dovzetnosti. Bomo pustili, da slaba volja sodelavca vpliva na nas ali bomo našo pozitivo poskušali prenesti še nanj?

To, da nekdo opazi kakšne volje si v določenem trenutku, je redkost. Bila sem v podjetju, kjer v prvi vrsti vsak poskrbi zase – kar je prav. A veliko jih potem pozabi na sočloveka – to pa ni prav. Z ljudmi, ki imajo sposobnost empatije, sem se največ družila, verjetno je to tudi lastnost, ki nas je vlekla skupaj. Skrb za sočloveka sem na tem delovnem mestu najbolj pogrešala in jo zato tudi toliko bolj cenila. Vprašanja, kot so ''In?'', ''A bo?'', ''Gre?'', ''Kako?'', zastavljamo iz čiste navade. ''Ali si vredu, je kaj narobe, si slabe volje, danes si pa dobre volje''…to so stavki, ki so mi dali občutek, da človeka dejansko zanima moje počutje oz. da je opazil moje razpoloženje in ni nekaj vprašal samo zato, da prekine (morda neprijetno) tišino.

A, ko potegnem črto, moram priznati, da je večina sodelavcev sočutnih in pripravljenih priskočiti na pomoč (z ostalimi se pač nisem ukvarjala). Na proizvodno delo pa sedaj gledam povsem z drugimi očmi, kot sem ob vstopu na delovno mesto.

 

(V predbožičnem času nas je obiskal božiček - navdušena!)

OFR (1.del)

Ta mesec sem zaključila obdobje življenja o katerem na blogu še nisem pisala. Zakaj? Ker ob tri izmenskem delu in navihani malčici preprosto nisem imela časa. To ni delo, ki bi ga želela le omeniti, ampak obdobje, ki si zasluži besede opisa.

Tisti, ki me spremljate od začetka, veste, da sem v življenju stvari delala ''po reglcih'', da sem po faksu hitro dobila pripravništvo in da služb v delovni terapiji pač ni. Po porodniški in lansko letnem prostovoljstvu, pa je vseeno bil že skrajni čas, da se nekje zaposlim. Po več mesecih aktivnega iskanja zaposlitve sem prejela pozitiven odgovor od velike lokalne proizvodnje in se zaposlila kot ''običan fizički radnik''.

Začetek je bil…zanimiv. Ko mi je svetovalka na ZRSZ čestitala za dobljeno službo, bi jo najraje..khm..no, mislim, da čestitke ravno niso bile na mestu, saj bi naj zavod bil tisti, ki mi pomaga pri pridobitvi zaposlitve. Ampak o tem ne bom izgubljala besed. Rekla sem si: ''Službo sem dobila, plačo bom imela, osem ur oddelam in vožnje je le 8 minut.'' To so bili plusi, minusov pa je bilo nekaj več :) Delo v treh izmenah, nadurno delo, fizično delo, delo za katerega se nisem šolala, umazanija, modra bandura…ampak ljudje smo tako prilagodljiva bitja, da so mi tile minuse, sedaj, ko pomislim za nazaj, prav smešni. 

 

Večja težava so (smo) ljudje. Odnosi, komunikacija, pretok informacij – to so minusi. Ko sem sestrični (psihoterapevtki) povedala kje sem začela delat, me je vprašala, če delam antropološko raziskavo…in imela je še kako prav. Delo je, kljub množici ljudi, precej individualno, rokuje se s predmeti in hrup še dodatno otežuje komunikacijo. Tako sem imela minuuute in ureee in dneeeve za premišljevanje…o odnosih in medsebojnem sodelovanju, o ergonomskih izboljšavah, o položajih in gibih zaposlenih…o tem, kako bi lahko pisala blog o proizvodnem delu…in o tem kako ga nimam časa pisat :)

Sedaj pa sem zaključila, oddala odpoved in kar sredi nočne izmene so me poslali na koriščenje dopusta…in sem doma. In sedaj spet premišljujem. Pol leta sem preživela tam in z nekaterimi stkala zelo lepo vez. Pogrešam jih, seveda, ampak vem, da bom čez čas pozabila nanje, tako to gre in bom spoznala nove sodelavce, kateri mi bodo (upam) prav tako prirasli k srcu.

Tone Pavček je napisal čudovito misel:  

Vsak človek je zase svet, 

čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu. 

Vsak tiho zori, počasi in z leti, 

a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti. 

 Dragi moji ''štir'izmenci'', ostanite prav takšni kot ste – prijazni, nasmejani, pozitivni in vedno pripravljeni pomagat!

Nadaljevanje..KLIK

Sladki korenčki

Že nekaj časa sem imela nagledano sladico v keramičnem cvetličnem lončku. Na spletu jih je malo morje in so prava paša za oči. Prebirala sem različne recepte in čakala na pravo priložnost.

Kdo bo nad hrano v cvetličnem lončku bolj navdušen kot otroci, sem si rekla in kuhinjsko igrarijo prihranila za praznovanje moje dvoletnice. Izbrala sem najlažjo pot – čokoladni puding.

Torej, potrebovala sem:

-  10 keramičniih lončkov (Merkur)

-  2 zavoja čokoladnega pudinga (sladkor in mleko)

-  Neo (Oreo) kekse (Lidl) 

 

V ''zemljo'' lahko potem posadite kar želite :)

Ker je naša babica ravno pekla navadne kekse, sem jo prosila za 10 oblikovanih korenčkov, ki sem jih nato obarvala z jedilno barvo, zelenje pa sem pobrala kar iz vrta. 

Navdušenje garantirano!