Ko sem pričela z
delom v proizvodnji, sem se počutila čisto, čisto majhno (po domače, kot tisto
kar pride iz ritke). Naj poudarim, da proizvodnih delavcev nisem nikoli
podcenjevala, a v glavi sem se težko sprijaznila z novim nazivom. Iz
''sterilnega' zdravstvenega okolja in bele delovne obleke, sem prešla na precej
prašno delovno mesto. Nisem delala z ljudmi, temveč s predmeti in od začetka
nisem bila niti sigurna, če imam za sodelavce ljudi ali…no, za nekatere še
danes ne vem :) Prišla sem v ženski tim, ki niti ni tim, ampak skupina žensk,
ki je primorana delati skupaj, ki je primorana prenašati druga drugo. Vpitje,
zmerjanje, hec oz. sarkazem, kletvice…bila sem čisto zgrožena.
Izkazalo se je, da
sem imela pač ''srečo'', da sem prišla ravno v tednu, ko so v tem ženskem timu
popokali šivi. Stvari so se povedale, tekle so solze, razčistili so s
šefi…potem pa so se izmene (skupine) še malo premešale in prišla sem v super
ekipo. To je bil tim v pravem pomenu besede. Ne le moje punce, temveč celotna
izmena našega oddelka proizvodnje. Delo, z nadurami, z vikendi, z nedeljami…a
sproščeno vzdušje, smeh, zabava, pogovori – resni in neresni. V službo sem hodila
z veseljem in to je tisto kar šteje!
Menim, da bi vsak
človek moral vsaj za en teden delati v proizvodnji. To je bila šola za življenje
in na delo ne gledam kot samoumevno. V kratkem času sem spoznala ogromno
različnih karakterjev in dobila sem malce ''jezika''. Naučila sem se, da služba
je služba, družba pa družba, da moraš paziti komu zaupaš in da se lahko v
veliki večini zaneseš izključno le nase.
Skozi izmensko delo
sem zamenjala kar nekaj sodelavcev in nekaj nadrejenih. Dejstvo je, da mi vsi
niso bili všeč. Nekateri so že od daleč antipatični, nekateri so kot živali, ki
sem jih opisala zgoraj, nekatere moraš spoznati, da ti prirastejo k srcu in s
nekaterimi se ujameš takoj. Pri nadrejenih sem imela z menjavo izmene srečo,
saj sem prišla v skupino z najboljšim izmenovodjem. Na začetku sem bila
skeptična. Z vsemi se je tako dobro razumel, da se je zdelo kot, da je povsem
brez avtoritete. Prijaznost je seveda pomembna, a vseeno se mi zdi prav, da ima
šef toliko avtoritete, da imaš do njega malce ''rešpekta''. Seveda sem kar
hitro ugotovila, da je šef povsem na mestu. Da zna spregovorit z resnim in
ostrejšim tonom, kadar je to potrebno, sicer pa govori umirjeno in razumljivo,
da zna v primeru težav hitro in odgovorno odreagirati, da ne omenja vedno le izgub,
temveč nas tudi pohvali, ko delamo dobro. Predvsem pa je človeški in se zaveda,
da lepa beseda lepo mesto najde. O drugih ne bom izgubljala besede, držala se
bom mota: Če nimaš kaj lepega za povedat, bodi raje tiho :)
Največ stikov smo
imeli med pavzami in časom za malico. Eni so samo tiho in poslušajo, nekateri
niti ne grejo med ljudi..potem so tu nasprotja, ki v eni minuti povedo svoj
življenjepis in ljudje, za katere bi želel, da imajo gumb ''off''. Nekateri so
za resne pogovore in nekateri le za hec…in ravno hec je tisto kar menim, da nas
je držalo pokonci. Sama se takšna…bolj,
ko sem se med pavzo nasmejala, lažje sem potem delala in komaj sem spet čakala
naslednjo pavzo. Lahko bi rekla, da sem v službo hodila zaradi pavz (in seveda
zaradi plače). Delo pač ni bilo takšno, ki bi ga želela opravljati vse
življenje, a družba smo bili prava. Seveda so bili tudi slabi dnevi, vsak dan
pač ne moremo biti nasmejani, včasih žalost prineseš od doma in včasih te na
delovnem mestu razjezijo še preden poprimeš za delo. Počutje je odvisno
predvsem od vsakega posameznika in od naše dovzetnosti. Bomo pustili, da slaba
volja sodelavca vpliva na nas ali bomo našo pozitivo poskušali prenesti še
nanj?
To, da nekdo opazi
kakšne volje si v določenem trenutku, je redkost. Bila sem v podjetju, kjer v
prvi vrsti vsak poskrbi zase – kar je prav. A veliko jih potem pozabi na
sočloveka – to pa ni prav. Z ljudmi, ki imajo sposobnost empatije, sem se
največ družila, verjetno je to tudi lastnost, ki nas je vlekla skupaj. Skrb za
sočloveka sem na tem delovnem mestu najbolj pogrešala in jo zato tudi toliko
bolj cenila. Vprašanja, kot so ''In?'', ''A bo?'', ''Gre?'', ''Kako?'',
zastavljamo iz čiste navade. ''Ali si vredu, je kaj narobe, si slabe volje,
danes si pa dobre volje''…to so stavki, ki so mi dali občutek, da človeka
dejansko zanima moje počutje oz. da je opazil moje razpoloženje in ni nekaj vprašal
samo zato, da prekine (morda neprijetno) tišino.
A, ko potegnem črto,
moram priznati, da je večina sodelavcev sočutnih in pripravljenih priskočiti na
pomoč (z ostalimi se pač nisem ukvarjala). Na proizvodno delo pa sedaj gledam
povsem z drugimi očmi, kot sem ob vstopu na delovno mesto.
(V predbožičnem času nas je obiskal božiček - navdušena!)
Ni komentarjev:
Objavite komentar