OFR (1.del)

Ta mesec sem zaključila obdobje življenja o katerem na blogu še nisem pisala. Zakaj? Ker ob tri izmenskem delu in navihani malčici preprosto nisem imela časa. To ni delo, ki bi ga želela le omeniti, ampak obdobje, ki si zasluži besede opisa.

Tisti, ki me spremljate od začetka, veste, da sem v življenju stvari delala ''po reglcih'', da sem po faksu hitro dobila pripravništvo in da služb v delovni terapiji pač ni. Po porodniški in lansko letnem prostovoljstvu, pa je vseeno bil že skrajni čas, da se nekje zaposlim. Po več mesecih aktivnega iskanja zaposlitve sem prejela pozitiven odgovor od velike lokalne proizvodnje in se zaposlila kot ''običan fizički radnik''.

Začetek je bil…zanimiv. Ko mi je svetovalka na ZRSZ čestitala za dobljeno službo, bi jo najraje..khm..no, mislim, da čestitke ravno niso bile na mestu, saj bi naj zavod bil tisti, ki mi pomaga pri pridobitvi zaposlitve. Ampak o tem ne bom izgubljala besed. Rekla sem si: ''Službo sem dobila, plačo bom imela, osem ur oddelam in vožnje je le 8 minut.'' To so bili plusi, minusov pa je bilo nekaj več :) Delo v treh izmenah, nadurno delo, fizično delo, delo za katerega se nisem šolala, umazanija, modra bandura…ampak ljudje smo tako prilagodljiva bitja, da so mi tile minuse, sedaj, ko pomislim za nazaj, prav smešni. 

 

Večja težava so (smo) ljudje. Odnosi, komunikacija, pretok informacij – to so minusi. Ko sem sestrični (psihoterapevtki) povedala kje sem začela delat, me je vprašala, če delam antropološko raziskavo…in imela je še kako prav. Delo je, kljub množici ljudi, precej individualno, rokuje se s predmeti in hrup še dodatno otežuje komunikacijo. Tako sem imela minuuute in ureee in dneeeve za premišljevanje…o odnosih in medsebojnem sodelovanju, o ergonomskih izboljšavah, o položajih in gibih zaposlenih…o tem, kako bi lahko pisala blog o proizvodnem delu…in o tem kako ga nimam časa pisat :)

Sedaj pa sem zaključila, oddala odpoved in kar sredi nočne izmene so me poslali na koriščenje dopusta…in sem doma. In sedaj spet premišljujem. Pol leta sem preživela tam in z nekaterimi stkala zelo lepo vez. Pogrešam jih, seveda, ampak vem, da bom čez čas pozabila nanje, tako to gre in bom spoznala nove sodelavce, kateri mi bodo (upam) prav tako prirasli k srcu.

Tone Pavček je napisal čudovito misel:  

Vsak človek je zase svet, 

čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu. 

Vsak tiho zori, počasi in z leti, 

a kamor že greš, vse poti je treba na novo začeti. 

 Dragi moji ''štir'izmenci'', ostanite prav takšni kot ste – prijazni, nasmejani, pozitivni in vedno pripravljeni pomagat!

Nadaljevanje..KLIK