Prvi šolski dan

Prvi september se bliža s svetlobno hitrostjo, z njim pa prvi šolski dan in prva uvajanja v vrtcu. Mi bomo to leto vrtec še preskočili in ostali pri varstvu babice, a ker sem večni zagovornik ohranjanja spominov, sem se vseeno odločila, da za vas pripravim brezplačne printe.

Če bo vaš malček prvič prestopil prag vrtca ali imate doma prvošolčka, je tole kot nalašč za vas…spomine na prvi dan vrtca in šole pa lahko ob začetku novega šolskega leta uporabite prav vsi, ki radi ustvarjate s svojimi otroki.

Potrebujete le:

- tiskalnik

- trši papir ali karton

- lepilo

- olfa nož

Iz priložene povezave natisnete sliko, ki jo želite. Prilepite jo na trši papir, malce počakajte, da se lepilo posuši in izrežite srednji del po črtkani črti.

 

Ta ta! Okvirjen je pripravljen na fotkanje in ohranjanje spomina :) 

Print: Prvi šolski dan
Print: Prvi dan v vrtcu

Razmišljanje mame

Med ''fejsbukanjem'' sem naletela na tole pismo in se odločila, da ga delim z vami. Sama sem mnenja, da se ženska, žena ali partnerka, ko postane mama ne spremeni. Spremeni se samo njena prioriteta in to je otroček, okrog katerega se njen svet vrti…od sekunde, ko se novo bitjece rodi in nedvomno, dokler mama živi.

Pismo pisateljice Laure Birks je čustveno in realno, a vsekakor se v obdobju očetovstva spremeni tudi prioriteta moškega. Morda res ne s trenutkom rojstva, vendar so očetje veliki varuhi naših malih sončkov. Ko se iz partnerstva rodi družina, se rodi tudi nova ljubezen. Zato naj to pismo ne zaokroži kot sredstvo manipulacije, a le kot iskren zapis razmišljanja mlade mamice.
 

"Dragi mož. 

Žal mi je. Žal mi je, da si bil zapostavljen v zadnjih štirih letih. Žal mi je, da so tvoje potrebe bile na drugem mestu. Zagotavljam ti, da si še vedno ena od mojih prioritet, toda nisi na vrhu seznama. Vem, da imaš svoje potrebe, sanje in želje. Ko ti povem, da želim biti tista, na katero se lahko zaneseš, to resnično mislim. Vem, da si naveličan mojih izgovorov o tem, da sem utrujena, da imam glavobole in da smrčim, ko se stisneš k meni. Verjemi mi, rada bi imela energijo, ki sem jo imela pred petimi leti.  K vragu, želela bi si energijo, ki sem jo imela pred dvema tednoma, ko sem oprala, zlikala in pospravila vseh 10 kupov perila. Seveda tega nisi videl, ker sem ti pustila, da si dobil nekaj prepotrebnega spanca. Vem, da se občasno zdi kot da ima poslovno partnerstvo. In imaš prav. Nekatere dni – celo nekaj tednov – čutiš tako. Vem, da želim najboljše za najin zakon, za naju. Ker sva skupaj res prekleto dobra, ko funkcionirava. Problem je, da so moje življenje, možgani in moje telo posvečeni temu, da sem mama tem majhnim fantom, ki izgledajo točno tako, kot ti. Čeprav jih slišim, da spijo in čeprav leživa na kavču in gledava film, so moji možgani že vedno v materinskem »modulu«. Razmišljam o prihodnosti. Razmišljam o prihodnjih 10 letih od tega trenutka. Razmišljam o tem, ali imaš delovna oblačila za jutri. Skrbi me za denar, nove mejnike in mleko. Imamo dovolj mleka? Ne morem nehati biti mama. To je tisto, kar sem trenutno. In to je čustveno, fizično in psihično naporno. Ne želim, da zame nisi pomemben, kot si bil v preteklosti. Ne morem živeti življenja brez tebe in nikoli ga ne bi mogla. Ampak preprosto dejstvo je, da si odrasel in lahko poskrbiš zase. Lahko greš na volitve, torej si lahko pripraviš tudi kosilo. Imaš izpit za avto, torej se lahko naročiš tudi k zdravniku. Ko prideš iz službe, na žalost, naletiš na najslabšo različico mene. Svojim otrokom dajem največ, kar lahko. Ne morem skrbeti za tvoje zdravje, zdravje otrok, živali in moje zdravje hkrati. Kdo, misliš, je pri tem prezrt? Nisi ti. Niti najini otroci niti živali. Ko rečem, da se ne počutim dobro, ko povem, da nisem naspana, je to zaradi tega, ker nisem poskrbela zase. Vem, da mi boš rekel, naj grem k zdravniku, naj jem bolj zdravo, pijem več vode... Toda sama sebi sem zadnja prioriteta. Vem, da moram to spremeniti. Sem oseba, ki zgolj daje. Ne krivim tebe, ne želim te spreminjati. Delaš izjemne stvari za našo družino. Garaš v službi še bolj kot ostali. Vem. Skrbiš zame bolj kot katerakoli oseba na tem svetu. Si najbolj srčen oče najinim sinovom. To je razlog, zakaj jokajo, ko moraš v službo. Nisem več oseba, ki si jo poročila pred 11 leti. Spremenila sem se in se razvila v ženo, mamo, prijateljico. Sem planerka zabav in osebna nakupovalka. Sem specializirana kuharica. Sem varuhinja naše hiše. Sem navijačica in knjižničarka. Sem dnevno in nočna medicinska sestra. Za nič ne bi spremenila to. Ne želim življenja koga drugega. Ljubim te in rada imam življenje, ki sva ga ustvarila skupaj. Toda nisem več spontana punca, ki je pila pivo, nisem več mikavna poredna punca, ki so jo srečal, ko sva se spoznala. Sem mama. In to je vse od mene.

Z ljubeznijo.

Tvoja žena"

 (Foto: google.si)

Drobne pozornosti

♥ ČaRoBne KarTiCe ♥

Drobne pozornosti so tiste,
ki rišejo nasmehe in dajejo
čarobnost našemu življenju!

Ljubo doma...

Vesela sem, da je moj dom v tako lepem kraju in hvaležna, ko skupaj z malo radovednico, dan za dnem odkrivam njegove nove lepote. Sosedje imajo na bližnjem travniku pašnik ovčk in moja razigranka bi se tam kar utaborila…''ovčke gledat'' so njene prve besede, ko se odpravljava na sprehod. Ni vedeti, da bi se jih kaj kmalu naveličala, skupaj z njenim razvojem, odkriva tudi nove zanimivosti. 

 Meni je sprehod do ovčk najlepši po dežju. Ker je cesta asfaltna, se izogneva večji umazaniji, a še vedno imava na voljo luže, temperatura pa je tudi ravno pravšnja za hojo v hrib :) Po dežju je narava tako dišeča, sveža, kot da se je ravno prebudila in prav tako živalce…po dežju jih vidiva največ.

Najina pot se začne z ravnino, nekaj pobranimi želodi, kamenčki, palicami, morda srečava že kakšnega deževnika. Nato nekaj metrov prehodiva po ''glavni'' vaški cesti. Srečujeva avtomobile, pozdraviva sosede, če imava srečo se mimo pelje tudi kakšen traktor ali tovornjak. Nato zavijeva v hrib, na cesto, ki vodi do ovčk. Na tistem ovinku imamo krajani svojo brunarico za druženje in to je najina prva postojanka. Lahko se usedeva na klopco, igrava s peskom, opazujeva rožice in obvezno ''cin-cin'' pri kamnu.

Po hribu navzgor prepevava pesmice, štejeva rožice, spoznavava barve in opazujeva male živalice. Danes sva srečali polžka in se posladkali z robidami :)

Hojo v hrib po navadi zaključiva pri ovcah, cesta pa se nadaljuje v gozdno pot, ki vodi do najvišje točke naše vasi. Ovce so vrhunec sprehoda! ''Idiš (vidiš) ovca beee!'' Včasih se sprehajajo, jedo travo, včasih pridejo čisto do ograje, a včasih le poležavajo in gledajo, kot da se jim ''fučka'' za vse.

Potem pa nazaj, z roko v roki ali na konjičku (mamici)…domov na kosilo in zagotovljen spanec.

Tako malo je potrebno, da navdušimo otroka. Vse ga zanima in v vsaki stvari najde svojo igro. Ni se potrebno sesti v avto, ni potreben obisk živalskega vrta in ne velik direndaj, potreben je le čas…in volja, da ta čas kvalitetno preživimo skupaj.

V svojem ''fohu''

Teče tretji mesec moje nove zaposlitve. Tretji mesec prve zaposlitve v svojem področju, po opravljenem pripravništvu. Tretji mesec novega okolja in obrazov, obujanja starega znanja, iskanja novih idej in uveljavljanje svojega dela.

 

Z veseljem prihajam v službo in rada delam, uporabniki so me sprejeli in tim sodelavcev je prijeten – ta dva dejavnika pa se mi zdita zelo pomembna. Če si sprejet med ljudmi, je delo veliko lažje.

Ima pa moja služba tudi en minus, saj sem zaposlena le za polovični delovni čas. To je seveda minus le tisti dan v mesecu, ko dobim izplačilo plače :) sicer pa sem v tem našla en velik plus. Več časa seveda preživim s svojo hčerkico in več časa lahko namenim mojemu ustvarjanju ♥

''V vsakem slabem, je nekaj dobrega'' 
v tem primeru še kako drži!