Vesela sem, da je moj dom v tako lepem kraju in hvaležna, ko skupaj z malo
radovednico, dan za dnem odkrivam njegove nove lepote. Sosedje imajo na
bližnjem travniku pašnik ovčk in moja razigranka bi se tam kar utaborila…''ovčke
gledat'' so njene prve besede, ko se odpravljava na sprehod. Ni vedeti, da bi
se jih kaj kmalu naveličala, skupaj z njenim razvojem, odkriva tudi nove
zanimivosti.
Meni je sprehod do
ovčk najlepši po dežju. Ker je cesta asfaltna, se izogneva večji umazaniji, a
še vedno imava na voljo luže, temperatura pa je tudi ravno pravšnja za hojo v
hrib :) Po dežju je narava tako dišeča, sveža, kot da se je ravno prebudila in
prav tako živalce…po dežju jih vidiva največ.
Najina pot se začne z
ravnino, nekaj pobranimi želodi, kamenčki, palicami, morda srečava že kakšnega
deževnika. Nato nekaj metrov prehodiva po ''glavni'' vaški cesti. Srečujeva
avtomobile, pozdraviva sosede, če imava srečo se mimo pelje tudi kakšen traktor
ali tovornjak. Nato zavijeva v hrib, na cesto, ki vodi do ovčk. Na tistem
ovinku imamo krajani svojo brunarico za druženje in to je najina prva
postojanka. Lahko se usedeva na klopco, igrava s peskom, opazujeva rožice in
obvezno ''cin-cin'' pri kamnu.
Po hribu navzgor
prepevava pesmice, štejeva rožice, spoznavava barve in opazujeva male živalice.
Danes sva srečali polžka in se posladkali z robidami :)
Hojo v hrib po navadi
zaključiva pri ovcah, cesta pa se nadaljuje v gozdno pot, ki vodi do najvišje
točke naše vasi. Ovce so vrhunec sprehoda! ''Idiš (vidiš) ovca beee!'' Včasih
se sprehajajo, jedo travo, včasih pridejo čisto do ograje, a včasih le
poležavajo in gledajo, kot da se jim ''fučka'' za vse.
Potem pa nazaj, z
roko v roki ali na konjičku (mamici)…domov na kosilo in zagotovljen spanec.
Tako malo je
potrebno, da navdušimo otroka. Vse ga zanima in v vsaki stvari najde svojo
igro. Ni se potrebno sesti v avto, ni potreben obisk živalskega vrta in ne
velik direndaj, potreben je le čas…in volja, da ta čas kvalitetno preživimo
skupaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar