Prvi september

Tukaj je leto, ko je 1. september tudi za nas prav poseben dan. Tri leta že šteje naša princeska in odločili smo, da udobno varstvo pri babici zamenjamo za vrtec. Ker z mojimi starši živimo v isti hiši, sem ves čas vedela, da mi ob koncu porodniške, Ine ne bo potrebno oddati v tuje varstvo. Najprej sva se z možem odločila, da gre v vrtec pri treh letih, potem sva imela rahlo dilemo med vstopom pri 2 letih in 4 mesecih ali 3 letih in 4 mesecih, danes pa je za nami že prvi vrtčevski dan.

Ina je živahna, nasmejana in radovedna malčica, rada ima družbo in s spoznavanjem novih ljudi ni nikoli imela težav. Tako me njen sprejem vrtca ni skrbel, kot ponavadi imamo mame večje težave. Vso poletje smo se pogovarjali o stvareh, ki jih bodo v vrtcu počeli, skupaj smo kupili nahrbtnik in v zadnjem tednu še copatke. No, tole s copatki je zgodba zase…saj jih doma ne nosi. Ampak zgleda, da bodo v vrtcu le obstali na nogah :)

Zadnji avgustovski dan smo vrtčevski novinci, vsak v svoji skupini, imeli spoznavno-igralno urico in takrat je moja punca prvič prestopila prag svojega vrtca. Takoj se je zapodila v kuhinjo, se spoznala s prijatelji, z vzgojiteljico in druženje je minilo, kot bi mignil. Obe sva vrtec zapustili z navdušenjem…ona zaradi igrač, jaz pa zaradi vzgojiteljice, saj me je (priznam) nekako najbolj skrbelo, če mi bo oseba, kateri bom zaupala svojega otroka, pri srcu.

Danes pa je šlo zares…

Zaradi postopnega uvajanja sva morali priti ob pol deseti uri. Tako smo zjutraj doma že imeli jezo z zajtrkom, saj sem ji pripovedovala, da bo potem zajtrkovala tam :) to sva predelali in se lepo oblekli. Ponosno je nadela nahrbtnik in stopila skozi vhodna vrata. Ker sama ne morem iz svoje kože, sva na dvorišču naredili še nekaj fotografij, potem pa se odpravili proti vrtcu. Z nasmehom je vstopila in odhitela proti igralnici…zadnji hip sem jo ujela, da sva se preobuli. Ker se je takoj odhitela igrat, je vzgojiteljica predlagala naj kar odidem in pridemo ponjo čez eno uro…z grenko sladkim priokusom se odhajala, saj se nisva niti poslovili in celooo debelooo uro pogledovala na telefon, če bom slučajno morala ponjo že prej. Izkazalo se je, da so vse skrbi odveč, saj sem jo potem komaj prepričala, da greva domov…in tako bo v ponedeljek, seveda končno, lahko vso dopoldne preživela med novimi prijateljčki (če bo le hotela).

Le želim si lahko, da bo vrtčevsko leto tako uspešno, kot se je začelo, saj verjamem, da je ena najtežjih stvari v varstvo oddati jokajočega otroka.

Vsem želim prijetno uvajanje in čudovito šolsko leto!

Otroški raj

To moram deliti z vami…navdušenje ob obisku Rogle, na najbolj vroč dan letošnjega poletja.

Rogla mi je všeč že od nekdaj. S starši sem tam preživljala eno tedenske poletne počitnice kar nekaj let in tudi s svojo družinico se tja vsako leto vračamo na enodnevne izlete in prijetno hlajenje. Je že res, da v času, ko nisem imela otrok, na to nisem bila pozorna, vendar se mi zdi, da v zadnjih letih, znova in znova, izboljšujejo ponudbo za najmlajše. In, ko sem videla kaj vse to poletje otroke čaka na Rogli, sem komaj čakala dan, preživet v njihovi naravi.

Na Rogli je povprečno 10°C manj, kot v dolini, zato so tile vroči dnevi, kot nalašč za pobeg na ''hladno''. Dvomesečni dojenček in triletnica, voziček in nosilka, hladilna torba in deka, pa dejmo za vsak slučaj vzet še dolge rokave…in prtljažnik je bil poln. Dolgih rokavov seveda nismo potrebovali, termometer (telefon) je kazal 28°C in tudi v hribih smo se skrivali pred soncem ter iskali senco.

Zaradi dopoldanskih opravkov, smo  se od doma odpravili ob pol dvanajstih in pred nami je bila debela ura vožnje.  Cilj – parkirišče pri hotelu Planja...nabito polno, za petek, nad pričakovanji. Peljemo se naprej in malce nižje le parkiramo. Ker še nismo bili lačni, do Niine lakote pa je bila tudi še ena ura, se odločimo, da najprej skočimo do Stolpa. V nahrbtnik namečem le vodo in vlažilne robčke, dojenčico dam v nosilko, ostalo pa nas počaka v avtu. Nia je zaspala v minutki, Ina pa veselo teka po travi in skače od enega do drugega. Odločitev za izlet je bila tako v trenutku pozitivno potrjena :) Ne vem, če mi je pot do Stolpa že kdaj tako hitro minila (otroci res zaposlijo misli) in odločim se še za vzpon na vrh…pa ne čisto…preveč sem se bala za ta veliko skokico, zato smo se na prvem podestu na hitro slikale in od stopicale nazaj na trda tla.

V senčki blizu avta smo nato poiskali prostor za dekico in si privoščili kosilo iz hladilne torbe. Sledilo je malce počitka. Za trenutek je že izgledalo, da nam bo uspelo zadremati, a to bi bilo pa že res preveč luštno :) Pospravimo in gremo proti Juniorčku, kjer je raj za otroke. Kar se tiče trenutnega vremena, je ta raj žal na sončku, a za siceršnje temperature, je to verjetno dobrodošlo. Tam smo si privoščili kavico…meni je v takšnih primerih en veeelik plus, če lahko ob kavici sedim in vidim otroka na igralih. Na to so mislili :) Se pa potem v Pohorski vasici ta pogled razblini…in s tem tudi sanje o ''v miru popiti kavici''. Hiške so seveda nadvse zanimive, naši navihanki pa je bila najbolj všeč cerkvica. Nia tokrat v nosilki ni obstala, verjetno ji je bilo prevroče in ko smo Ino le uspeli priklicati iz male cerkvice, smo se z avtom odpeljali še do Koče na Pesku. Tam pa je drugi raj. Parkirišče smo našli v senčki in otroško igrišče je v popoldanskih urah prav tako skrito pred sončnimi žarki. Nosilko sem tokrat pustila v avtu in dojenčico prestavila v voziček.  Tam smo si natočili svežo vodo in se malce ohladili, potem pa smo čez cesto pogledali še h konjičkom.

Ko je Ina nazadnje želela jezditi konja, si je tik pred zdajci premislila, zato sem bila prepričana, da bo tako tudi tokrat, a sem vseeno ugodila njeni želji…pa še babi ji je obljubila, da bo lahko jezdila. Poslušam lastnico, ko govori s predhodniki… ''pri nas ne hitimo''…''delamo z ljubeznijo''…''konje imamo preveč radi.'' S vprašanji se pridružim še sama…''Program za triletnike…predavanje…počasi, nič ne silimo.'' Ina navdušena, meni pa misli švigajo. Kako bo Ina poslušala predavanje in na koncu tako ali tako ne bo hotela sesti na velikega konja, kot je lipicanec. Oh, kako sem se motila. Ga. Darja obvlada! Obvlada konje in otroke…vključno z mojo navihanko. Neverjetno! Konja je božala in objemala, naučila se je osnov konjevega obnašanja, ga krtačila in na koncu tudi ponosno jezdila.

Okrog šestih smo prišli domov…vsi (grozno) utrujeni, a polni lepih vtisov. In današnja izjava moje punce: ''Bomo še šli na Roglo? nazorno pove, da se bomo še vrnili.

Niin kotiček

O našem stanovanju sem že pisala...zato veste, da v fini mini otroški sobici težko bivata dva. In tako, naši drugorojenki, v spalnici ne pripada le posteljica, ampak ima kar svoj kotiček.

Mlekec

Mlekec. Takšen ali drugačen. Mamin ali adaptiran. Kravji ali sojin. Domač ali alpski. Večno povzroča vprašanja in nestrinjanja.

V prvo nisem dojila. Dojenčica ni pravilno sesala in kombinacija povpraševanje/ponudba se tako ni izšla. Mlekeca ni prineslo niti črpanje, zaradi nepravilnega sesanja pa je vse skupaj bolelo "ko'hud**". Vedno sem mislila, da bom dojila, to se mi je zdelo povsem enostavno in naravno...zato je potem sledila še ''sikerancija'' in psihična obremenitev. Mala ni pridobivala na teži in tudi z jokom je kmalu pokazala svojo lakoto. Tako sem si ob podpori moža le uredila po glavi, da tako pač mora biti in se počasi navadila na prekuhavanje vode, merjenje mleka in vsega dodatnega dela, ki ga prinese flaška. Potem pa sem se navadila, ugotovila kako si vse skupaj olajšati in pripraviti v naprej...in moja, sedaj triletnica, je čisto lepo zrasla ob mlečni formuli. In - trkam! - je zdrav in nasmejan otrok.

Potem pa je prišla druga nosečnost in tukaj je naša drugorojenka. V začetku je vse kazalo, da bo dojenje steklo, a po 14 dneh se je spet pokazalo, da mlekeca ni dovolj in sem začela z uporabo dodatka. Takrat sem naletela na tale članek (klik), ki mi je zelo všeč in ga v branje priporočam vsaki bodoči (prvič) mamici. Vendar, roko na srce, katera mamica pa si lahko v drugo, ko prvorojenec potrebuje največ naše pozornosti, privošči "piknik v postelji".

Tako sem se tokrat brez obremenjevanja in brez stresa odločila, da se ne mučim in ne rinem z glavo skozi zid...da je tako zame in za moji dve punci najbolje. Otroci čutijo naš stres in slabo voljo...prav tako pa tudi zadovoljstvo.

Srečna mama - srečni otroci ♥♥♥

(Bodi: Larina omarca)

Porodna izkušnja (v drugo)

Bil je povsem običajen junijski dan..sončno jutro, 4 dni pred predvidenim rokom. Ob 8 uri sem imela pregled pri ginekologinji, ob devetih pa je Ina imela sistematiko za tri leta. Dragi je bil v službi, zato sva k zdravniku odšli z mojima staršema. Ko smo vse uredili, smo skočili še v trgovino, potem pa v miru na kavico in "nagradni" sladoled.

V trgovini me nekaj začne špikat, ampak še dve uri nazaj sem bila na CTG-ju, zato si nisem mislila, da bi lahko šlo zares. Ob 11.30 pridemo domov, rahle bolečine pa še zmeraj prihajajo, zato začem gledat na uro. To je to, intervali so tu...mamici namignem, da bom verjetno šla, pokličem tudi dragega, a mu rečem naj še ne hodi iz službe, atiju (edinemu, ki me lahko pelje) pa naročim naj nikamor ne hodi. Minute med popadki se začnejo krajšati in zaradi hitrosti prvega poroda se odločim, da ne čakam več. Skočim pod tuš in se s popadki na  10 minut odpravim v porodnišnico. Ob 13.30 me po opravljenem CTG-ju pregleda še zdravnica in odloči, da namesto v porodno sobo, grem še na oddelek. 

Do takrat je v Celje prišel tudi možek, saj se je odločil, da vseeno prej oddide iz službe...in hvala bogu, da se je tako odločil. Ob 15.00 mi je odtekla voda in ob 16.01 sem v naročju že držala svoj drugi zakladek. Hitreje, a bolj boleče, kot prvič, z raztrganino, a povsem naravno, brez klistirja in protibolečinskih sredstev.. z ljubečo pomočjo dragega in najboljše babice ga. Žagar (Porodnišnica Celje), ki je povsem po naključju na svet spravila obe moji princeski.

"Najprej sva imela drug drugega, nato sva dobila vaju, sedaj imava vse!"

Za vse MAMICE

Živijo, mama. Kako si? Mislim, res, kako si? Rekla boš, da si v redu, a jaz vidim, da nisi. Nič ni narobe, če nisi v redu. Tudi jaz nisem v redu. V resnici ne poznam niti ene mame, ki je »v redu«. V bistvu mislim, da bi morali zbrisati »v redu« iz našega slovarja. Me smo večino dni veliko več in veliko manj kot v redu. 

Materinstvo je dihotomija ekstremov. 

Najvišji vzponi in najnižji padci. 

Intenzivna veselja in nore frustracije. 

Ljubezen, ki te prevzame in izčrpanost, ki te dotolče.

Ti ekstremi te lahko izmozgajo. Ja, tudi tisti dobri. Nenehni vzponi in padci lahko vplivajo na psiho in dušo. Materinstvo te lahko psihično utrudi, še posebej, če ne skrbiš dobro zase. Vem, vem. Skrb zase lahko občutiš kot še eno dodatno obveznost v svojem kilometer dolgem seznamu opravil. Kako lahko sploh skrbiš zase, ko pa imaš majhne človečke, ki se zanašajo nate, da boš skrbela zanje? Počutiš se iztrošeno. Ničesar ni več ostalo, kar bi lahko dala sebi. Prosim, pozorno me poslušaj, mama. Bila sem tam, kjer si zdaj ti. Jokala sem, ko je jokal moj otrok, neprespana in nemočna. Zrla sem skozi okno z igračami nametane dnevne sobe in se spraševala, kako sta ta kaos in zmešnjava postala moje življenje. Čutila sem cefranje svojih živcev, kot da bi fizično čutila njihovo obrabljanje in se spraševala, če se bom dejansko zlomila. Borila sem se s silo, ki me je prepričevala, naj odkorakam skozi vrata in odidem daleč, daleč stran. Kar sem se naučila v petnajstih letih starševstva je, da se tej sili ne bi smela upirati. Morala bi popustiti. Poslušaj me.

(Foto: RD2 photography)

Materinstvo je čudovito in magično in tudi grozno in naporno. Toda ko občutite samo grozo in napor, ne da bi občutili tudi navdušenje in magičnost, potem je čas, da si vzamete odmor. ''Ampak zakaj potrebujem odmor? Svoje otroke imam rada'', si misliš, najverjetneje z zajetno mero krivde. Stvar je v tem. 

Ljubezen je neomejen vir. Energija ni. 

Ljubezen je tvoj motor, energija pa je tvoje gorivo. 

Brez goriva te vsa ljubezen tega sveta ne bo pripeljala nikamor. 

Tu sediš nedejavna, vedoč, da bi se morala premikati, a popolnoma nesposobna, da bi to izvedla. Moraš se napolniti in idealno je, da to storiš, preden se povsem izprazniš. Tega verjetno ne boš želela slišati, a da bi se mama lahko napolnila, vedno zahteva od nje, da pusti svoje otroke. To je res, žal mi je. Ne moreš natočiti goriva v svoj avto, medtem ko ga voziš. Misliš, da delaš otrokom uslugo s tem, ko jim podarjaš 100 % svojega časa, vendar je ne – ne delaš jim usluge in nisi ves čas 100 odstotna. Ti si tam, vendar te ni.

Zaupaj mi, ko ti povem, da tvoji otroci potrebujejo to, da si vzameš odmor. Potrebujejo mamo, ki ni izčrpana. Potrebujejo mamo, ki jim lahko da oboje – ljubezen in energijo. Potrebujejo mamo, ki je bila dovolj časa stran od njih, da lahko dejansko uživa, ko je z njimi. Vem, da je zate lahko že celotna ideja stresna, vendar je tu dobra novica: dejansko ne zahteva veliko. Veste, kako malo časa je treba, da napolnite gorivo v avto in potem lahko vozite kilometre in kilometre? Potrebujete več kot le nekaj minut stran od materinstva, a ni treba, da je to celi vikend ali celo cel dan. Samo uro ali dve namensko, zavestno polnjenje tvojega rezervoarja lahko naredi veliko spremembo. Odnesi svojo zadnjico v kafič ali knjižnico ali v spa center ali v telovadnico ali kamorkoli, kjer bi se najbolj počutila ti. Vzemi knjigo ali telefon ali kakšno revijo ali svojo najboljšo prijateljico – karkoli, kar potrebuješ, da bi si napolnila svoj prazen tank. Mogoče potrebuješ le spanje. Vzemi si ga. Če nimaš nikogar, ki bi lahko pazil na tvoje otroke za eno uro ali dve vsake toliko časa, se priključi kakšni skupini mamic. Če ti prva ne bo všeč, išči naprej. Če boš našla vsaj eno enako mislečo mamo, s katero bi si izmenjevale materinske zgodbe, ti to lahko spremeni življenje. 

Karkoli boš naredila, ne misli, da je to, kar čutiš sedaj, kar bi naj materinstvo bilo. Včasih je zanič, ja. Včasih je izčrpajoče. To so univerzalne resnice. Če pa čutiš, kot da bi stala na robu pečine gledajoč v prepad, je to znak, da moraš stopiti nazaj in se za nekaj časa umakniti. Vem, da je težko, toda navdušena boš nad tem, kako malo polnjenja je potrebno, da spremeniš celoten pogled na materinstvo. Opustiti moraš idejo, da dobre mame ne potrebujejo odmora. Redni odmori te bodo zavarovali pred zlomom. Dobre mame poskrbijo, da je za  matere njihovih otrok poskrbljeno. Pika. 

Zato se napolni, mama, zavoljo svojih otrok kot tudi zavoljo sebe. 

To te bo naredilo boljšo, srečnejšo in bolj polno mamo. 

Zagotovljeno.

Avtorica besedila: Annie Reneau

Povzeto po: zastarse.si

Tretji RD

Naše tretje praznovanje rojstnega dne je minilo v znamenju samorogov, metuljčkov, čarobnih vil, Mije in Riksla. Že veste o kateri risanki govorim?

Mia in jaz je bila tema letošnjega praznovanja. Pri treh letih je izbor risank že kar pester in posledično je pester tudi izbor rojstno dnevnih tem, če k temu prištejem še dejstvo, da je slavljenka letos prvič sodelovala pri izbiri tematike, pa mislim, da sem jo še kar dobro odnesla :)

Priprave v glavi so se, kot ponavadi, začele že zgodaj...zaradi bližajočega se poroda, pa sem šla letos tudi v izdelavo bolj zgodaj, saj nikoli ne veš kdaj se detece odloči pokukat na svet. Vabila in papirna dekoracija so tako, tudi v tretje, moje delo, slamice, posodice, balone ipd. sem naročila na E-bayu, pri hrani pa mi je pomagala babi (moja čudovita mami). 

In tako se je naše dvorišče za en dan spremenilo v Sintopijo...s sončnim vremenom ter veliko otroškega veselja in direndaja.

Majčka za slavljenko: Larina omarca

Torta: Slaščičarna Brglez

Dekoracija: Katjina ustvarjalnica

Klik - za obujanje spominov na drugo svečko :)

Despacito :)

Ponavadi se podobni posti začnejo s "Kdaj veš, da si mama", a tokrat je to doletelo našega atija. No, če pomislim drugače, bi lahko napisala tudi "Kdaj veš, da si star" :) 

Nekaj let nazaj sva bila na tekočem z vso aktualno glasbo. Takoj je bila naložena na računalniku, telefonu, USB-ju in obvezno v avtu...tam pa seveda na ves glas. Danes v avtu poslušamo Pet majhnih račk in se veselo pogovarjamo o drevesih, hiškah ter ostalih čudnih stvareh mimo katerih se vozimo. In še dobro, da obstajajo radijske postaje, da se lahko mamice (in atiji) na hitro izobrazimo o trenutni glasbeni sceni. Najpopularnejši komad se tam sigurno vrti vsak dan - trikrat na dan :)

Spomin na rojstvo

Rojstvo otroka je eden najlepših trenutkov v življenju vsakega starša. V naročje dobijo majceno detece, ki vse prehitro zraste. Da bi ohranili spomin na rojstne podatke vašega novorojenčka pa lahko le te uokvirimo in z njimi popestrimo otroško sobico.

Datum, kraj, ura, grami in centimetri…številke, ki nam utegnejo uiti iz spomina, so tako ujete na eni sliki in s pogledom nanje, lahko rojstni dan podoživljamo znova in znova.

Tudi moja pikica ga ima in na njem sovice, ki so glavna tema njene sobice :)

Pokukajte na FB stran in izbireti svoj motiv:

 Katjina ustvarjalnica

V pričakovanju

V novo leto vedno vstopamo polni pričakovanj. Tisti, ki so s prejšnjim letom zadovoljni, se sprašujejo, če bo tudi novo tako uspešno, tisti manj zadovoljni pa besedi uspešno dodajo ''ne''. Vsi pa stremimo k istemu – uspehu, sreči, zdravju, zadovoljstvu…ter dodajamo svoje osebne želje ter novo zastavljene cilje.

Sama sem v novem letu v prav posebnem pričakovanju, saj se bo junija naša družinica povečala za enega člana. Moja mala pikica, ki sploh ni več tako majhna in bo kmalu upihnila tretjo svečko, bo letos postala starejša sestrica. Tako lepo jo je opazovati ob sprejemanju te novice, božanju trebuščka in prepevanju uspavank. In tako lepo je zopet občutiti tiste (za enkrat še) drobne premike in vedeti, da v tebi raste novo detece…še eno, ki mi je srce ukradlo še preden sem ga spoznala :) 

 

''Pregnancy is the only time in life 

when you'll fall in love with 

someone you haven't met.'' ♥